Tako založniki oglašujejo predstavljeno knjigo ne glede na to, ali jim verjamete ali ne, pa ostaja dejstvo, da je to eden redkih potopisov, ki vas popelje po Mozambiku. Država, ki so jo različni plenilci in osvajalci izčrpavali ter po njej pustošili dobrih petsto let, portugalski kolonizatorji pa so leta 1975 državo pustili v velikem kaosu in na robu državljanske vojne, ki se je končala leta 1992, je kljub vsem tegobam, ki so jo pestile, ohranila izviren in tudi toleranten življenjski nazor.

To je ugotovil tudi Middleton, ki je državo obiskal dvakrat, pred sklenitvijo mirovnega sporazuma v Rimu in po njem, s katerim sta bojno sekiro zakopali gibanje, ki se je borilo za osvoboditev izpod kolonizatorskega jarma, Frelimo in Renamo, vojaško gibanje, ki se je sprva na ukaze iz Južnoafriške republike vpletalo v mozambiške notranje zadeve in povzročalo nerede, ki so tedaj politično-gospodarsko koristili državam v soseščini Mozambika.

Popotovanje po Mozambiku je zanimivo z več zornih kotov, kakšne zanimive vzporednice ali asociacije pa lahko potegnejo tudi vsi tisti, ki poznajo socialistične čase. Država je namreč zanimiva mešanica tradicionalnih prepričanj, delno socialističnih nazorov, po katerih so se po koncu kolonizacije skušali ravnati, in pa krutega kapitalizma, ki tudi v eni najbolj revnih držav na svetu najde tiste, ki jih lahko izkorišča. Tako med drugim izvemo, da v mozambiškem glavnem mestu Maputo obstaja četrt, kjer imajo večino časa elektriko in kjer jim le redko zmanjka vode. V tej četrti pa živijo izključno uslužbenci tujih vladnih in nevladnih organizacij, ki so prišli pomagat Mozambiku in Mozambičanom, vendar pa se, ob sicer večkrat lahkotnih in zabavnih tonih Middletonovega pisanja, pojavljajo vprašanja, koliko dobrega lahko pravzaprav storijo in ali lahko povečevanju odvisnosti od tuje pomoči (v času pisanja knjige je tri četrtine državnega proračuna pomenila človekoljubna pomoč) rečemo pot k preživetju. Otroci bosonogi in včasih lačni hodijo v šolo ali pa na delo mimo velikih fresk, ki jih pozivajo k temu, da se morajo "učiti, proizvajati in se boriti". V glavnem mestu je seveda tudi Muzej revolucije; leta 1993 je televizijo nadzirala država, ki je določala tudi tv-program (ob ponedeljkih ni bilo programa), vojna, lakote na severu in poplave na jugu so opustošile gospodarstvo, ki se le počasi postavlja na noge, še vedno pa lahko konkretne rezultate dosežete le s konkretno podkupnino.

Vseeno pa je Mozambik tudi država, kjer verjamejo, da se je mogoče cepiti proti kroglam iz pušk in pištol, da na hrbtih netopirjev ponoči po nebu krožijo kanibalski morilci, kjer za let z letalom, ki lahko prenese pet potnikov, prodajo ducat vozovnic, je pa tudi država, v kateri je ustvarjal Auguste Eiffel in v kateri le nekaj ulic naprej od najhujšega sluma najdemo bisere kolonialne arhitekture (seveda v lasti tujcev in praktično le za belce).

Kakšna je lahko povezava med policijo in tržnico?
Middleton je v Maputu stanoval pri sonarodnjaku Alexu, ki so ga enkrat oropali in mu popolnoma izpraznili stanovanje. Naslednji dan se je Alex odpravil na tržnico, kjer je takoj našel svoj prenosni računalnik, namesto da bi ga kupil, pa je roparja naznanil policiji. Napaka. Ker ima policija svoj sistem delovanja, je moral plačati dvesto dolarjev, da so tatu sploh prijeli. Čez nekaj dni pa se je izkazalo, da so ga izpustili, saj je njegov prijatelj policistu, ki je vodil ta primer, ponudil dovolj dobre argumente za to. Argument je bil Alexov prenosni radio, ki ga je policist čez nekaj ur prodal na tržnici in si ob tej transakciji zadovoljno pomel roke. Nekoliko manj zadovoljen pa je bil tat, ki se je nato nad Alexa, ki ga je spravil ob zaslužek, spravil kar s pištolo.

In kje tukaj zraven pridejo kalašnikovi in zombie kumare? Vsega pa le ne moremo izdati ...