Ti pričevalci o prisotnosti Judov v srednjeevropskem prostoru so v zadnjih letih pridrli na vrh najbolj obiskanih turističnih znamenitosti. Vse lepo in prav. Lahko razglasimo nastop novega obdobja, ko se ljudje zaradi lastnega zavedanja potrebe po privzetju svetovljanskega Weltanschauunga in s tem povezane potrebe po osebnem poklonu padlih v dolgi zgodovini preganjanja vseh mogočih obstrancev odločajo za romanje po krajih, ki so simbol te gonje proti vsem, ki grozijo, da bodo uničili zdravo tkivo naroda?

Za spoznavanje usode Judov v Evropi je potrebno vse kaj več kot le sprehod skozi labirint fotografij, predmetov in videoposnetkov, opremljenih s komentarji. Prav zato sem se tokrat odločila predstaviti knjigo na Dunaju rojenega, kasneje pa v Izraelu živečega novinarja in pisatelja Amosa Elona The Pity of It All: A History of Jews in Germany, 1743-1933. Poljudnoznanstvenemu delu bi vas verjetno veliko odreklo domovinsko pravico v kategoriji Knjiga za na pot, katere ime namiguje na sproščenost in lahkotnost. Pa vendar vam zagotavljam, da bi morala Elonova knjiga navdušiti tudi tiste, ki jih ob pogledu na zajetne zgodovinske knjige stisne v grlu, občutje patološkega strahu pa jim želodec za trenutek skrči na petino njegove običajne velikosti.

Amos Elon je pri pisanju knjige Pity of It All ubral prav posrečeno taktiko. Novejšo zgodovino judovstva v Srednji Evropi predstavi skozi življenjske usode nekaj znamenitih Judov, katerim zgoščeno pridene vse druge podatke, ki ilustrirajo politično, družbeno in kulturno ozračje, ki je odločalo o usodi Judov. Zgodbo tako zamejujeta prihod 14-letnega kasnejšega filozofa Mosesa Mendelssohna v Berlin leta 1743 in beg prav tako filozofinje (sama se je sicer najraje označila za politično teoretičarko) Hannah Arendt iz istega mesta leta 1933. V vmesnem obdobju se je zgodilo veliko; odnos do Judov se je skoraj turbulento spreminjal in je nihal od popolnega sprejemanja Judov do njihovega preganjanja, pa vendar Judje tudi v letih največje strpnosti in po uveljavitvi politične emancipacije Judov nikoli niso bili povsem sprejeti. Odnos do njih morda še najbolje opisuje Sartrov izrek: "Judje so tisti, ki jih imajo drugi za Jude, ne glede na njihovo versko ali etnično pripadnost."

Kot ključno besedo knjige bi morda smeli izpostaviti dvoličnost. Bolj kot vse drugo namreč utegne bralca presuniti hipokritski odnos vladajočih do Judov kot tudi hipokritski odnos Judov do samih sebe in svojih "gospodarjev" v državah, v katerih so živeli. Že ob koncu 18. stoletja, ko si je mladi Mendelssohn zaradi strogo nadzorovanega gibanja Judov po nemških deželah komaj izboril vstop v Berlin, je peščica Judov "veselo" služila vladarjem. To so bili tako imenovani dvorni Judje, ki jim je za svoje zasluge uspelo pridobiti celo državljanstvo (v celotni Nemčiji so Judje državljanstvo dokončno dobili šele po ustanovitvi združenega nemškega cesarstva leta 1971). To pa je bila tudi praksa, ki je bila še vedno aktualna tudi v obdobju, ki ga obravnava zadnji del knjige. Nacisti so se odrekli preganjanju nekaj vplivnih Judov, ki so se zaradi spretnosti pri finančnih in organizacijskih poslih izkazali za uporabne. V knjigi še izvemo, da so Judje prav zaradi svojega tako imenovanega nadnacionalnega značaja, katerega posebnost je bila tudi povezanost družinskih "klanov", živečih v različnih evropskih deželah, v 19. stoletju igrali ključno vlogo na mirovnih sporazumih po koncu vojn, na katerih so bili tudi tisti, ki so odrejali višino vojnih reparacij za posamezne v vojno zapletene strani.

Pripoved o usodah pesnika Heinricha Heineja, državnikov Walterja Rathenauua in Kurta Eisnerja, literarnega kritika Walterja Benjamina, slikarja Maxa Liebermana, gostiteljic berlinskih literarnih salonov Henriette Herz in Rahel Varnhagen ter nekaterih drugih pomembnih Judov izpričuje tudi tako imenovani Judenschmerz, notranjo bolečino Judov, ki so se pogosto odločili zavreči tradicijo svojih očetov in "vsaj formalno" prestopiti v krščanstvo. Krst je bil namreč dejanje, ki je Judom v prvi polovici 19. stoletja omogočilo opravljanje javnih služb, dostop do katerih je bil Judom zaprt. Prišlo je celo do tako absurdne situacije, ko so Judje smeli študirati pravo, kot pravniki pa niso smeli delovati. To je izkusil tudi Heine, ki je zaradi nezmožnosti dobiti delo zapustil Hamburg in pobegnil v Paris, prestolnico edine evropske države, kjer so bili Judje po francoski revoluciji popolnoma enakopravni državljani. Pa tudi to ni moglo preprečiti izbruha strašnega protisemitizma, ki je dosegel vrhunec v Dreyfusovi aferi, s katero je Francija postala sinonim za protisemitizem in tarča posmeha svetovljanov in človekoljubov s celega sveta.

Bila pa je Dreyfusova afera nekaj več kot groteskna mnogodejanka na francoskih sodiščih. Bila je opozorilo, kako hitro se lahko družbeno ozračje spremeni in kako hitro lahko – če je pač takšna volja vladajočih – določene skupine postanejo tarča torture. Ne zato, ker bi kaj storile narobe, pač pa zgolj zato, ker so. Ker obstajajo in je njihov obstoj kaj prikladno sredstvo za sproščanje frustracij, pojasnjevanje lastnega neuspeha ali pa še česa drugega.

Polona Balantič