Če vam vsako leto postrežemo z zgodbami navijačev, ki bodrijo športnike in se veselijo slovenskih uspehov, smo jih kljub covidnim razmeram izbrskali tudi letos, ko zaradi koronapravil ne smejo na nobeno uradno prizorišče tekem.

Med Zlato Lisico smo jih našli na bližnjem kupu snega, med Pokalom Vitranc na bolj oddaljenem polju, med Planico pa smo se morali tokrat odpraviti še dlje ‒ oziroma višje.

"Tina, gor v hrib bo treba," mi že pred mesecm dni, ko sem začela spraševati, kako bo videti zadnji marčevski konec tedna pod Poncami, odvrnejo domačini.

Brez dostopa v dolino pod Poncami

Če je bila sprva še dopuščena možnost, da bi morda omejeno število gledalcev spustili na prizorišče po sistemu drive in, je bilo iz policijskih vrst neuradno že takoj jasno slišati, da zaradi varnosti avtomobilskemu ogledu tekem niso naklonjeni.

In res so že v ponedeljek dolino pod Poncami praktično zaprli za vse zunanje obiskovalce, dostop je bil omogočen le akreditiranim osebam. Za prevzem novinarske akreditacije je bilo od srede do nedelje ‒ za razliko od prej omenjenih Lisice in Vitranca ‒ treba bivati izključno v enem izmed kranjskogorskih hotelov, ki so jih določili za t. i. mehurček.

Najcenejša možnost je bila nočitev z zajtrkom in s turistično takso v dvoposteljni sobi za 81 evrov na noč, še 89 evrov pa je bilo treba odšteti za sredni PCR- in 40 za petkov HAT-test. Tudi zato je bilo letos prevzetih precej manj novinarskih akreditacij, vrste sedme sile so zastopali predvsem poljski in slovenski predstavniki, pa še to v okrnjeni zasedbi.

In tako kot navijači smo se morali prilagoditi tudi novinarji, ki smo v preteklih letih izjave pobirali med nepregledno množico več deset tisoč zbranih gledalcev. Četudi je to pomenilo, da je bilo treba tokrat v iskanju vsaj trohice navijaškega vzdušja gor v hrib.

Po zasneženem pobočju

Ker je bila letošnja zima radodarna s snegom, so žičniške naprave v Kranjski Gori še vedno delovale in po izkoriščenem smučarskem dopoldnevu je bilo sončno petkovo dopoldne idealna priložnost za odhod, zgornja postaja podkorenske štirisedežnice pa idealno izhodišče, ki je skrajšalo pot iz doline.

Že takoj na prvem strmem bregu, ki se začne dvigovati nad njo, srečamo prve pohodnike ‒ nekatere s turnimi smučmi, druge v pohodnih čevljih, s palicami, brez njih. Toplo marčevsko sonce in napor hitro slečeta zgornje plasti oblačil, pisana četica pa se počasi in vztrajno prebija po zasneženem pobočju.

Če so bile letošnje obilne snežne padavine dobrodošle za smučišča, pa je bila letos strma pot proti Ciprniku zato še toliko bolj težavna.

Pohodniki po dobre pol ure hoje drug za drugim obstanejo pri Mojčinem domu na Vitrancu (1555 m), ki velja ‒ čeprav se od tam Planice ne vidi ‒ za planinsko bazo planiškega praznika. Pri koči se vsako leto ustavljajo tisti, ki si želijo skoke in polete ogledati s ptičje perspektive bodisi s poti na Ciprnik ali celo s samega vrha, ki ponuja enega najlepših razgledov na Julijske Alpe. Reden gost je denimo tudi zlati deček avstrijskega skakanja Andreas Goldberger.

Tudi letos tam vihra slovenska zastava, postavili so si svojo skakalnico, v Mojčinem loncu brbota bograč, sama koča pa je zaradi koronapravil prazna in obiskovalci v manjših skupinicah posedajo na prostem. V tem snegu je pot naprej zahtevna, do vrha Ciprnika je še ena ura, bomo raje ostali tukaj in gledali prenos, pravijo.

Ker pa povedo, da jih je nekaj vseeno odšlo naprej, se za tistimi, ki so sklenili, da bodo vsaj kakšen skok poskušali ujeti v živo, odpravimo še sami.

(Ne)dosegljiv vrh

Tja jo že mahata Mare in Barbara v štirinožnem spremstvu. Naprej s turnimi smučmi na nogah koraka tudi Beno. "Poglejte med to rogovilo, se že vidi vrh in ljudi na njem," s palico pokaže mimo drevesa na zasneženo kupolo v daljavi.

Pot od Mojčinega doma namreč zavije proti vrhu Vitranca, se spet spusti, dvigne in pripelje do sedla pod strmim grebenom, ki nudi prvi lep razgled na Planico in je zato tam pogosto postavljena navijaška baza. A tokrat tam ni nikogar, zato gremo naprej.

Z grebena se ravno spušča Milan, ki ga spodaj čaka boljša polovica: "Ta zadnji del je res kar strm," podpre njeno odločitev, da ga raje počaka spodaj. Sledi kratek pogovor in izmenjava informacij, nato pa nesebična pomoč sredi prostrane beline. Milan s svojih nog sname dereze: "Te so močnejše kot vaše, vam bodo prav prišle."

Zadnji vzpon je res terjal varen korak, za katerega so skrbeli tudi izkušenejši gorniki, ki so z nogami v breg vklesavali globoke stopinje in tako oblikovali sneženo "lestev", da je šlo lažje.

Ves trud pa je poplačan, ko se zravnaš na vrhu Ciprnika. Ta se je kopal v soncu, spodaj je bila zelena dolina, zgoraj pa beli vrhovi in modro nebo. Pred nami pa seveda Bloudkova mojstrovina.

Osamljena zastava

Pogled na iztek pod skakalnico je bil sicer nadrealističen za vsakogar, ki je tam vajen uzreti morje avtobusov navijačev iz vse Slovenije in pisanih zastav različnih držav ter huronskih vzklikov, ropota ragelj in gasilskih siren. Tokrat pa je vladala tišina, veter je le občasno prinesel zvok uradnega napovedovalca, parkirišče so polnili le posamezni jekleni konjički, iz ptičje perspektive pa se je lepo videla slovenska zastava, ki je samevala v ciljem izteku.

Slovenskemu športnemu prazniku se je bilo vseeno treba pokloniti tudi zgoraj, za kar sta na vrhu Ciprnika poskrbela majica in navijaški šal.

Albertville 1992

"Do zdaj sem Planico s Ciprnika gledal samo poleti, prejšnji teden pa sem rekel, da bova šla en dan pogledat tudi zdaj, ko bodo skoki. Med gledalci sem bil sicer samo enkrat, še kot fantič," pripoveduje Mare, medtem ko mu Barbara podaja plastenko vode.

Slovenske barve pa je nekoč zastopal tudi sam ‒ leta 1992 kot akrobatski smučar na olimpijskih igrah v Albertvillu. "To je bila prva tekma za Slovenijo, ampak mene kličejo Marko Jemec Jugoslavija, ker sem prej vozil za nekdanjo skupno državo," pripoveduje nekdanji smučar prostega sloga.

Sicer ni smučal že 17 let, maja lani pa je prestal operacijo in zdaj se pohvali z umetnim kolenom: "Povsod pridem, še bolje gre kot prej," potrka po svoji nogi.

Na pot sta se odpravila iz Podkorena in s postanki dosegla vrh v treh urah.

Spomin na cele avtobuse navijačev

Približno toliko sta iz smeri nad jezerom Jasna potrebovala tudi Uroš in Matej. "Že pred nekaj leti sem prvič slišal za ta hrib in zanimalo me je, kako je, saj včasih med prenosom pokaže ljudi tukaj gor. Da bom šel, sem se odločil že lani, pa je potem zaradi razglasitve epidemije vse skupaj odpadlo. Potem sem pa letos rekel, da je treba izkoristiti priložnost, petek sva izbrala zaradi vremenske napovedi, sicer bi se zagotovo odločila za soboto. Pa saj je dopusta veliko ostalo, ker nismo mogli hoditi okoli," se posmeji Matej, medtem ko z daljnogledom opazuje dogajanje spodaj na letalnici.

Fanta sicer prihajata iz Železnikov in prav Uroš je bil v prejšnjih letih organizator tamkajšnjih navijaških avtobusov, ki so prijatelje in sosede popeljali v Planico.

"Letos je tak občutek, kot da Planice skoraj ne bi bilo. Kot da bi rekli ‒ tekma pride, tekma gre, naši skačejo, v redu ... prejšnja leta pa se je ves čas govorilo o tem, že en mesec prej smo rezervirali in se veselili. Dopust smo jemali že v petek, da smo šli tudi en dan prej, ko je manj gneče kot med ekipno tekmo, če je popoldne sonček, je tudi topleje kot v soboto zjutraj," primerja.

Letos sta se tako prijatelja odločila, da izkoristita športni dan za hribe in se prvič ustavita tudi na Ciprniku, da vidita opevani razgled: "Res je odličen," se navdušujeta, medtem ko jima Beno, ki je domačin in je kot nekdanji gorski reševalec doma tudi v okoliških gorah, našteva, kaj vse se vidi naokrog.

Od smučarske proge Florianca na vrhu Višarij nad Trbižem, do tromeje med Slovenijo, Italijo in Avstrijo, avstrijskih tritisočakov zadaj, Karavank, Špikove skupine, Jalovca, Mojstrovke ...

Spodaj se lesketa tudi jezero Jasna, od koder je na pot krenil tudi Slavko Frantar, legendarni alpinist in starosta gorske reševalne službe iz Tržiča. Kot gams je zimski vrh dosegel v dobrih dveh urah: "Prišel sem, da bi videl kakšen skok. Po navadi se odpravim že tako zgodaj, da grem s smučmi najprej v Tamar ali na Jalovec, nato pa nazaj grede še v Planico. Letos pa sem pač prišel samo na Ciprnik, ker se v dolino pod Poncami ne sme," pove gornik.

Nazaj v dolino, boljšemu letu naproti

Potegne veter, ki je težave ves dan povzročal tudi na letalnici in tekmo najprej prestavil, nato upočasnil prvo serijo, nazadnje pa še preprečil drugo. Treba bo počasi nazaj v dolino in četica se spusti v gaz, odkoder je prišla, izkušena moža pa tudi tokrat skrbita, da je spust varen.

Sedlo tokrat ni prazno, tam sta Marjan in Suzana, ki sta jo mahnila lovski poti naravnost iz Zelencev. Suzana prizna, da jo je bilo samega vrha vseeno nekoliko strah, zato sta se ustavila tukaj, Marjan pa pove, da je bil na vrhu s prijateljem pred dvema letoma, ko sta bila tam čisto sama. "Ko sva se vračala, pa sva srečala še dovškega župnika," se spominja.

Navzgor sopiha tudi Darko iz Kranja. "Bil sem gor že večkrat, ampak zdaj nimam kondicije, ker preveč delam in ni bilo časa za v hribe," pove. Zjutraj se je bilo treba najprej še malo naspati, nato pa se je vendarle odpravil: "Da malo uživam v lepem vremenu in morda vsaj malo vidim tudi skoke. Pogrešam tudi šport konec koncev, športne dogodke," skomigne z rameni.

Pri Mojčinem domu se nato znova srečajo stari in novi znanci, neznancev nad tisoč metri več ni. Nekaj požirkov, nekaj za pod zob, primerjava vtisov o športnem popoldnevu, nato pa mahanje namesto stiska roke, z željo, da se prihodnje leto vendarle spet vidimo spodaj na tribuni med barvitimi domačimi navijači, prešerno razpoloženimi Norvežani in glasnimi Poljaki.