Brata Galanopulos v svoji majhni in natrpani delavnici izdelujeta predvsem cerkvene zvonove, ki svojo pot najpogosteje nadaljujejo v Etiopijo in Romunijo. Ulivanje in kovanje žareče vročega železa predstavlja njuno življenjsko poslanstvo.

Izdelovanje zvonov vseh velikosti bratoma že vse življenje predstavlja tudi osnovni vir zaslužka. Posel, s katerim so se ukvarjali že njuni pradedje, želita prenesti tudi na mlajši rod, čeprav se zavedata, da je ta cilj zaradi vzhajajoče industrializacije in vzpona strojev težko dosegljiv.

Letos njuna delavnica praznuje 215. obletnico obratovanja. "Ko opravljaš posel, ki ga je opravljal že tvoj ded, čutiš tudi moralno zadovoljstvo. To je delo, ki ga imam rad. Nikoli ga ne bom nehal opravljati," je za Reuters povedal eden izmed bratov.

Na grški trg se ne gre zanašati
Brata se v svojem poslu na grški trg ne moreta zanašati – brez izvoza na Balkan in v Afriko bi njuna proizvodnja že zdavnaj zamrla, poroča Reuters. "Če želiš opravljati to službo, moraš biti nanjo popolnoma nor, saj terja veliko odrekanja" je za Reuters povedal starejši izmed bratov, 59-letni Thomas Galanopulos. Thomas je posel od očeta prevzel, ko je ta umrl. Star je bil le 12 let.

Thomasov brat Hristos, katerega majica je od napornega dela neprestano popolnoma premočena, je ob tem dejal: "V delavnici preživim več časa kot doma. Celo ob nedeljah sem tukaj." Najbolj ponosen je na svoj prvi zvonec, ki ga je ustvaril pred 40 leti. Njegov prvenec še vedno poje na zvoniku bližnje vaške cerkve.

"Več kot polovica zvonov najine delavnice je namenjena izvozu," je še povedal Thomas. Čeprav zvonovi še danes opravljajo pomembno vlogo zaznamovanja časa, molitve, počitka in bogoslužja, je med gospodarsko krizo v Grčiji tudi povpraševanje po zvonovih nekoliko zamrlo. Grška pravoslavna cerkev sicer precej vpliva na vsakdanje življenje Grkov – država je zato s cerkvami zelo bogata, pa tudi kapelice lahko najdemo za vsakim vogalom.

Tudi grškim cerkvam kriza ni prihranila – cerkveni veljaki so prisiljeni znižati cerkvene izdatke, svoja sredstva so začeli namenjati pomoči obubožanih. "Denar raje vlagajo v hrano za uboge kot v cerkvene zvonove," sta za Reuters še izpostavila brata.

Vedno manj naročil
V "zlatih časih zvonov" je njuna delavnica dala 120 ton zvonov na leto. Danes se je ta številka znižala na 50 ton letno, glavni naročniki pa so upravitelji cerkva po Balkanu in v Afriki, pogosto pa jih izvažajo tudi v Izrael, Libanon in Avstralijo.

V njuni delavnici danes dela šest ljudi. Delo je ročno, tudi napisi na zvonove se vedno vgravirajo ročno. Za brata je tako delo "delo ljubezni," piše Reuters.

Magična in zaščitna moč
Cerkev in zvonik sta več stoletij prostorsko označevala središče vasi in vez z onstranstvom, zvonik je imel navadno najvišji položaj v vasi. Pogosto so jim pripisovali magično moč, verjeli v zaščitno moč zvoka zvonov pred nevarnostmi ali vremenskimi pojavi. Izjemen pomen zvonov v življenjih ljudi izkazuje tudi njihova pogosta navzočnost v poeziji, literaturi, pregovorih, rekih in ljudskih pesmih.

Zvonovi in zvonjenje so v zahodnem kulturnem kontekstu predvsem simbol krščanstva, zato so bili v različnih konfliktnih položajih skozi zgodovino pogosto predmet manipulacije (prepovedi zvonjenja, odvzemi zvonov).