Cesta do središča, kraja Dobrovo, je bila zaprta, rezervirana le za povorke, starodobnike in dostavljavce vinskih sodov, obvozi speljani po slikovitih vaških cesticah z razgledom na rodovitne gričke, posejane s trto in sadovnjaki. Sem ter tja je kraj ceste svojo stojnico z breskvami in češnjami postavila katera izmed briških žena, a večina jih je že migrirala proti Dobrovemu in Šmartnemu.

Šmartno je očitno svojo obnovo starega obzidanega srednjeveškega jedra preračunalo ravno za letošnji praznik češenj, saj je bila njegova neposredna okolica še pred nekaj meseci eno veliko gradbišče, zdaj pa na modernem parkirišču ustavljajo avtobusi angleških turistov z nahrbtniki na ramah in v safari opravah, premožni Italijani pa svoje drage avtomobile ironično parkirajo tik ob spomeniku žrtvam fašizma.

Stojnice so ponujale debele briške hrustavke, v žganje vložene višnje, češnjeve pite, suhe kakije in domače marmelade iz češenj, cimeta in orehov. Ulice Šmartnega so za praznik, ki je letos trajal med 1. in 10. junijem, ovesili z lampijoni s fotografijami jerbasov češenj, zelenih vinogradov in zlatega vina, na sveže ometenih pročeljih starih zgradb pa zdaj visijo črno-bele fotografije njihove pretekle podobe.

Od poroke do ekotržnice
A središče dogajanja je Dobrovo, ne ravno najprivlačnejši briški kraj, ki pa se ponaša z (v nedeljo sicer povsem izropanim) edinim bankomatom v Brdih, bogato bero sivih socialističnih stavb, gostilno 25. maj in z za to priložnost improvizirano čevapdžinico na opuščeni bencinski črpalki. Na gradu je bila v soboto briška poroka in mladoporočenca sta še dan pozneje opravljala svoje "delovne obveznosti" in s poročno limuzino, na pokrovu ozaljšano s srcem iz češenj, krožila med množico.

Cesta od gradu do glavnega trga je bila rezervirana za ekološko tržnico, kjer so domači sirarji ponujali cel pejsaž velikih rumenih kolutov, na prodaj pa so imeli še bezgov sok, v peperončinu marinirane olive, hlebce iz čemaža in konoplje ter zvrhane košare klobas iz divje svinje in svinjskih vešalic.

Glavni trg je bil videti, kot da bi v mesto prišel cirkus. Na sredini so polnili helijeve balone, katerih "šopek" je preraščal še najvišjo okoliško stavbo, tam je bila tudi retrostojnica z rožnato sladkorno peno in koruzno pokovko, med katerimi si je pot utiral pihalni orkester.

Pokušine vrhunskih vin
Malce naprej so ponujali degustacijo vseh vrhunskih briških vinarjev za 1 evro za kozarec, od Simčiča do Ščurka, na eni stojnici so kuhali domače fuže s tartufi, zraven so cvrli češnje v testu in servirali medico v ledenih kozarcih, nasproti pa so stregli tipično briško frtaljo. Če si bil dovolj pozoren, si lahko ujel pogovore že rahlo okajenih domačinov, ki so se spominjali, kako so njihovi očetje med vojno ročno prestavljali količke na slovensko-italijanski meji, ki obdaja od preostale Slovenije skoraj ločena Brda.

Potem je bila tu še stojnica, kjer so briške žene prodajale domače češnjeve štrudlje, breskvice in pite, pa avstrijski kombi s "käse" in "wurst", celo indijanski štant se je znašel v tej paradi prikupne kičaste bizarke, katere edina rdeča nit je bila bogata zastopanost češenj. "Moje olivno olje ni tako, kot ga boste dobili kako stojnico naprej. Lahko greste tudi naprej, ampak moje je že lani, prvo leto, dobilo zlato medaljo v Splitu. Če kupite eno steklenico, vam dam poskusiti vse, kar imam," je svoje olje prodajal neki domačin, ki mu je ceno nabil na 18 evrov. Si pa potem lahko okušal v žganje vložene olive, olivni pesto in začinjene olive na zobotrebcih.
Vrhunec dneva povorka
Streljaj stran so brežiški godci prehajali med balkanskimi pesmimi in pesmimi mehiških mariachijev, medtem ko je mimo peljal "briški šerif", iz avta pa sta poskakali češnjevi princesi. Eden izmed vrhuncev dneva je bil razrez češnjeve pite velikanke, ob kateri si se spraševal, kje se najde tako orjaška peč, na hitro pa si lahko izračunal, da so s prodajo narezanih kosov zaslužili okoli tisoč evrov.
Ob 16.30 je čez mestece krenila tradicionalna povorka vozov, ki je še najbolj spominjala na ameriške parade 4. julija – en unikaten voz za drugim, vsak si ga je okrasil po svoje, na njih so kuhali v odprtih ognjiščih, pili, obirali satje, prikazovali svatovanje, dekleta so delila poljubčke, otroci češnje, briški mladci, že rahlo omagani od 10-dnevne fešte, pa so množici ob cesti moleli kozarčke vina in raztezali svoje mehove.
Zabava se je nadaljevala pozno v noč, naslednji dan pa so bile edin znak festivala samo še sklede češenj, ki so jih na ekološki domačiji Klinec v Medani gostom postregli ob zajtrku. Če bi bil razvoj slovenskega turizma odvisen od Brd, nam ne bi bilo hudega.