Soteska Pekel se stiska pri Borovnici na robu Ljubljanskega barja. Ime je dobila zaradi težke dostopnosti, previsnih sten, menda pa tudi zaradi temačnosti in težje prehodnosti ter prežeče nevarnosti ob deževju.

Da ste prišli v domovanje hudiča, vas že takoj ob začetku poti ob restavraciji Pekel opozori zanimiv lesen kip hudiča. Izhodišče Pekla je na 335 metrov nadmorske višine. Skozi sotesko teče potok Otavščica, ki izvira na bloško-rakitniški planoti. Do vrha soteske na nadmorski višini 650 metrov vas pelje zavarovana pot, ki je na določene trenutke malce zahtevnejša.

Soteska s čudovitimi slapovi
Soteska Pekel je najbolj znana po svojih petih (toliko jih je označenih, vendar jih je več) slapovih, visokih od štiri pa do 20 metrov, kolikor ima najvišji, peti slap na vrhu soteske. Ti pozimi zaledenijo in so primerni za plezanje. Medtem ko je pot do drugega slapa lažja, celo sprehajalna, pa je za nadaljevanje do preostalih slapov potrebna ustrezna planinska obutev, saj se je treba na določenih mestih povzpeti tudi po strmejših stopnicah in lestvi ter klinih.

Do slapov lahko pridete po več poteh, če se odločite za desni breg soteske, vas pot vodi mimo prvega (štiri metre), drugega (16 metrov) in tretjega slapa (18 metrov, imenovan pa je tudi Kozjak zaradi silhuete gamsa, ki se je zarisala na skali blizu slapu), kjer pa lahko zavijete desno in si ogledate še skalni osamelec, imenovan Hudičev zob. Po tej poti obidete četrti slap (17 metrov) in pridete do vrha, kjer je največji 20 metrski peti slap. Nato se lahko nazaj v dolino spustite po drugem bregu in si ogledate še »manjkajoči četrti slap ter nato še enkrat preostale vse do prvega.
Poleg čudovitih slapov in zanimivih sklanih previsov Pekel slovi tudi po rastlinju, kot so zaščiten kranjski jeglič, mesojeda mastnica, dvocvetna vijolica in dlakavi sleč.