Na poti s Kuma, natančneje z Dobovca proti Radečam leži na 426 metrih n. m. v. vas Jelovo, ki šteje dobrih 150 duš in peščico hiš, raztresenih po pobočjih Kuma in naslonjenih v strme bregove. Nič hudega slutečemu mimoidočemu vzame sapo od presenečenja. Tam jih zagledaš! Palčke, palčice, Sneguljčice, Stane in Olie, Rdeče kapice, častitljive dedke in babice, ponosne orle, ošabne bele labode, kokoške, peteline in račke, hude pse čuvaje.

Smejoče, nagajive in pridne palčke z otroškimi obražčki in belimi bradami, rdečimi kapicami, ki vozijo samokolnice, kosijo travo, nosijo brente, košarice in koše, igrajo harmonike, berejo knjige, lovijo ribe, razmišljujoče palčke, palčke – rudarje z rudarsko svetilko, lopato in krampom, palčke pod rdečimi mušnicami in na njih, palčke ob miniaturnih hiškah … Stotine palčkov in drugih pravljičnih bitij, visokih do enega metra, ujetih na obeh straneh ceste, v gartelcu med cvetočimi vrtnicami plezalkami, bršljankami, med nageljni, potonikami, dišečo sivko in bujno solato. Srčkani palčki prijaznih obrazov poživljajo gredice in skalnjak okrog hiše.

Palčki brez imen
Pri hiši z naslovom Jelovo 35 živi Marinka Zorec s svojim partnerjem Jožetom in dvema sinovoma. Prvi palček je prišel k hiši pred kakšnimi petimi leti. Marinka se ne spomni več natančno, kako in zakaj, a kmalu mu je sledil drugi, tretji … Poleg stare hiše je Marinkina družina zgradila novo manjšo hiško, staro pa prodala. Kakšnih pet let je od tega, kar živijo v tej hiški, palčkov pa se je v tem času nabralo za okrog 300! Očitno so se veselo razmnoževali.

Zanima me, ali imajo palčki imena. "Ne, imen nimajo," pravi Marinka, "vendar pa vem za vsakega palčka, od kod je prišel, kje sem ga kupila, kdo mi ga je podaril." Če palčka zmanjka, če ga kdo ukrade, takoj opazi praznino in ve, katerega palčka ni več. Ker stoji njihova hiška ob dokaj prometni lokalni cesti Radeče-Kum, palčkov seveda ni mogoče spregledati, ko se peljete mimo. Marsikoga morda zaskrbijo prsti, da bi palček zamenjal lastnika. K sreči se to zgodi redko. Ni pa še dolgo tega, kar si je neki nepridiprav z Marinkinega posestva ponoči prisvojil kar 13 vrtnih palčkov in jih prestavil na svoj vrt. Ljudem pa novo domovanje palčkov ni ostalo skrito, zato so storilca kaj kmalu našli in ga prijavili policiji. Postopek na sodišču še ni končan. Marinka je bila, ko je ugotovila krajo, zelo žalostna, pozneje pa tem bolj vesela, ko so se palčki vrnili domov.

Vrtni pomočniki
Marinka je večino palčkov in figuric kupila sama, skoraj z vsakega izleta se vrne z novim palčkom. Cena enega palčka je povprečno 30–50 evrov, lahko tudi več. Marinka je blagajničarka na železniški postaji, njeno delovno mesto je v Hrastniku, v Litiji ali v Zidanem Mostu, včasih pa jo "posodijo" tudi kam drugam. "Če moram na delo v kak oddaljenejši kraj in pade zaradi tega kak dodatek pri plači, si rečem, aha, spet bo za ene četrt ali pol novega palčka," pravi sicer ne preveč zgovorna Marinka.

Z občudovanjem, milino in ponosom pogleduje po svojih palčkih. "Nekateri so moji pomočniki," pravi. Zelenjavni vrt je treba pogosto zalivati in prav zraven solate, čebule, fižola, korenja in peteršilja je nastanjenih kar nekaj palčkov, ki v čebrih nosijo vodo. "Pomagajo mi zalivati vrt," se pošali Marinka. Najljubši palček njenega moža Jožeta pa je tisti, ki nosi vrček piva.

Sosedov pravljična dežela ne moti, ne rečejo niti, da jim je lepa ali pa morda kičasta. Vsak pa občuduje Marinkin rožni vrt. V tem času, v mesecu rožniku, najlepše cvetijo vrtnice in čajevke. Nešteto jih je, bujno cvetočih in dehtečih. Tudi te je Marinka zasadila pred dobrimi petimi leti. Čeprav je med palčki kar nekaj Sneguljčic, pa ob pogledu na vrtnice ovijalke, na njihove rožnate cvetove in trnje pomisliš na spečo Trnuljčico, ki jo bo pravkar prebudil poljub princa.

Zmagovalna kombinacija
Marinka ima neznansko rada rože. Tudi njena mama je bila ljubiteljica rož in ji je večkrat rekla: "Najti si moraš moža, ki bo imel rad tebe in rože." Jože je takšna zmagovalna kombinacija, saj ima rad tako Marinko kot tudi rože. Kadar mu Marinka naroči, da mora zaliti rože, sicer prej preveri, ali ga kdo ne opazuje pri tem ženskem opravilu, v resnici se pa samo dela, da mu je nerodno. Skratka, Marinka in Jože živita tam pod kumskim bregovjem s palčki in Sneguljčico ter rožami svojo resnično pravljico. Ni jima mar, da se morda komu zdijo palčki kičasti in ceneni. Tako nenavadni so ti palčki, da jih je z veseljem gledati, ko nasmejani kukajo izza cvetočih vrtnic, sivke in solate.

Lepota in kič imata pogosto različne obraze. Kar je nekim očem prijetno, se zdi morda drugim grdo in kaže na pomanjkanje okusa. Zlato okrasje arabskega sveta je Evropejcem kičasto, barok in rokoko pa imata svoje privržence in nasprotnike. Kič je tudi umetniška smer.

Ste vedeli, da obstaja veda o vrtnih palčkih? Menda se imenuje nanologija, po latinski besedi nanus, ki pomeni palček. Palčkoljubci imajo svoj mednarodni klub, ki se imenuje The International Gnome Club ter mednarodno združenje International Gnome Society (IGS), ki je bilo ustanovljeno leta 2001 na Norveškem.

Dobra mitološka bitja
Palčki so dobra bitja pritlikave in močnejše postave, s prijaznimi in dobrovoljnimi obrazi, dolgo sivo brado in rdečo zašiljeno kapo. Doživijo lahko do 400 let, v višino pa merijo največ 68 cm in tehtajo 300 gramov. So hudomušni in nabriti in sedemkrat močnejši od ljudi. Živijo globoko v gozdovih, so marljivi in radi pomagajo ljudem v stiski in pri delu. Palčki so praviloma moškega spola, a se pojavljajo tudi figurice z ženskimi liki. Sorodniki palčkov so škrati, ki so zlobni in hudobni. Oboji pa imajo čarobno moč, največkrat varujejo zaklade. So sramežljivi in se skrivajo pred človeškimi očmi.

Vrtne palčke so prvi začeli izdelovati proti koncu 19. stoletja v kraju Gräfenroda v pokrajini Turingija v osrednji Nemčiji. Za izumitelja palčkov se šteje lastnik tamkajšnje tovarne keramike Philipp Griebel. Leta 1880 je po motivu iz Grimmovih pravljic nastal v tovarni prvi glinasti palček. Ker se je o palčkih razširil mit, da čuvajo domove, so postali pravi hit, sprva pri premožnejših ljudeh. Kar čez noč pa so glinaste figurice krasile skoraj vsak nemški vrt ali dvorišče, moda pa se je razširila tudi na sosednje države. Palčki še vedno prinašajo blaginjo in delo 3.500 vaščanom vasi Gräfenrod. Palčke še vedno izdelujejo na tradicionalni način: glinaste figurice spečejo v pečeh in jih ročno pobarvajo. Vsako leto izdelajo vsaj 600.000 palčkov. V vasi so uredili muzej vrtnih palčkov.

25 milijonov nemških palčkov
Občasno se veselje do vrtnih palčkov malce unese, v zadnjem času pa so ljudje spet zahrepeneli po malih varuhih svojih domov, tako da jih je menda v Nemčiji po vrtovih kar 25 milijonov. V času nacizma so bili palčki prepovedani, ker so spominjali na pritlehnost malomeščanov, pa tudi komunizem jim ni bil naklonjen, ker naj bi bili palčki propagirali gnili kapitalizem.

Palčkov muzej na prostem pa je v kraju North Devon v Veliki Britaniji ustanovila slikarka in umetnica Ann Fawssett Atkin, ki je velika ljubiteljica narave, predvsem ptic, divjih rož in metuljev in tudi obsedenka s palčki. Njena zbirka palčkov in škratov šteje več kot 2.000 primerkov. Muzej je namenjen mladim po srcu od 1. do 101. leta starosti, v njem pa "živi" na prostem več kot 1.000 vrtnih palčkov.
Tudi Slovenija ima svojo deželo škratov, in to na Gmajni pri Slovenj Gradcu. V tamkajšnjem škratovem gozdu živijo vile, perkmandeljc, divja jaga, povodni mož in coprnica Zofka.

V Franciji so ustanovili Društvo za zaščito in osvoboditev vrtnih palčkov (FLNJ), ki varuje pravice palčkov.

Njihovi člani so namreč prepričani, da palčki ne spadajo v vrtove, da se na vrtovih palčki mučijo in trpijo. Predstavniki tega društva zato skrivaj rešujejo palčkov iz vrtov in jih premeščajo v njihovo naravno okolje, predvsem v gozdove. Nekateri rešeni palčki pa se odpravijo na potep po svetu, si ogledujejo svetovne znamenitosti, tam naredijo selfije ter jih razpošljejo v medije. Reševalne akcije, po domače rečeno kraje, seveda lastnikov palčkov prav nič ne razveseljujejo. Včasih pa rešeni palčki ustanovijo svoje komune, v katerih živijo svoje samostojno srečno življenje. Da ni morda ravno na Jelovem takšna kolonija svobodnih in srečnih palčkov?

Palčke Glavka, Srečka, Kihca, Pikca, Godrnjavka, Tepka in Zaspanka ter Sneguljčico poznajo domala vsi otroci tega sveta.

Sneguljčica o sedmih palčkih
Zgodbo o Sneguljčici in sedmih palčkih sta napisala brata Grimm iz Nemčije, ki sta živela konec 18. in v začetku 19. stoletja. Brata sta po ustnem izročilu zapisovala stare zgodbe in to zgodbo prvič objavila v svoji zbirki Grimmovih pravljic leta 1812. Pravljica je pozneje doživela več predelav, najbolj znana verzija je iz leta 1854.

Slavo pa je palčkom, Sneguljčici in tudi samemu sebi prinesel ameriški filmski producent, režiser, igralec ipd. Walt Disney (1901–1966), ki je l. 1938 po Grimmovi pravljici napravil prvi barvni zvočni celovečerni animirani film. Z njim je odprl vrata animiranemu filmu in zgradil filmski imperij ter več zabaviščnih parkov Disneyland po vsem svetu.

Po tej risanki so palčki spet obnoreli lastnike hiš in vrtov. Valovi navdušenja in preziranja do palčkov se izmenjujejo, včasih veljajo za ljubek okras vrta, drugič pa za pojem slabega okusa. Na splošno pa velja, da vrtni palčki prinašajo srečo in da varujejo domove.

Ob pogledu na palčka marsikomu zaigra srce, usta pa se razširijo v nasmeh. Oooo, glej ga, navihančka, kako je ljubek. Velika družina palčkov na Jelovem varuje Marinkih in Jožetov dom in ohranja njuno, pravzaprav predvsem njeno – Marinkino otroško navdušenost, radost, za marsikoga morda tudi norost. Upa si pokazati svoje veselje do življenja, do cvetja, rastlin, do zemlje in ter deliti svojo pristno in iskreno radost s tistimi, ki jih pot zanese v tiste odročne podkumske konce. Nehote se nalezeš tega pristnega veselja, ko vidiš, kako lahko še nekateri drugače živijo, pa tudi z veseljem delajo. Ne jamrajo, tarnajo, se veselijo življenja in vsake bilke, ki prikuka iz zemlje. Pa palčka, ki se navihano skriva in nasmiha pod mušnico.
Ali kot poje Vlado Kreslin v svoji pesmi: …. "Vse naše pravljice so sanje, ne privid, kdor sam ni del tega, ne sliši in ne vidi. Pustite nam ta svet, nedolžen in drugačen. Naj vsak, ki vanj je ujet, bo pristen, nepopačen …"
Besedilo in fotografije: Staša Lepej Bašelj