"Imate srečo, zadnji šotor," jo s širokim nasmehom osreči Matic Leskošek, mladi Celjan, ki je leta 2006 z dobro idejo in "know-howom" univerzitetnega programa za eko- in avanturistični turizem iz kanadskega Ontaria postavil prvi ekološki kamp v Sloveniji. Na lep julijski dan osem let pozneje je Eko kamp Korita v osrčju Triglavskega narodnega parka, pod mogočnim Bavškim Grintavcem in tik ob bučeči "bistri hčeri planin", polno zaseden. "90 odstotkov je tujcev," pove Matic.
Na omenjeni julijski dan sva bila šele druga slovenska gosta v kampu. "Hvalabogu. Slovenci so, žal, najhujši. Ne pospravljajo, glasni so, Ljubljančani pridejo sem v ta gorski mir žurat in hočejo vse za malo denarja. Tujci so v nasprotju s Slovenci spoštljivi. Slovenci so vajeni te narave, tujec pa je že samo, ko gleda okoli sebe, čisto iz sebe."
Pisana druščina
In v Korita prihajajo Avstralci, Skandinavci, Nizozemci, Američani ... "Ni da ni." Pa tudi avtorji vodnikov Lonely Planet. "Ko sem začenjal, so bile moje sanje priti v Lonely Planet," razlaga Matic. To je njemu in soprogi Katji Simončič, s katero sta skupaj "čisto predolgo", kot dahne ona, tudi uspelo.
Spoznala sta se že v srednji šoli, se nato izšolala v turizmu, se ukvarjala s športom, nato pa odšla na Irsko, kjer sta dobila idejo za ture po Sloveniji. Vsak dan sta "prežala" pred hostli na turiste z borovničkami v rokah in jih nato s kombijem vodila po državi. Tudi v dolino Soče, ki se je kar sama ponujala za začetek novega poglavja v njuni zgodbi.
Mojstra za vse
On je šel za leto dni v Kanado, kjer je dobil navdih za "soško posteljo", ki je danes glavna znamenitost kampa: ekoodprta lesena hiška, v kateri je postavljen šotor, opremljen z žimnicami, odejami, blazinami, posteljnino in solarno lučko. Po mesecih prenočevanj v utesnjenih in razmajanih hostlih je ta nastanitvena možnost sredi idilične narave za večino backpackerjev (teh je daleč največ, sledijo družine) pravi balzam.
Matic in Katja sta sama postavila tudi leseno kuhinjo, odprto ognjišče, prostor za druženje z visečimi mrežami, ekotuše in otroško igrišče. "Eko" je tudi, da morajo gostje avtomobil pustiti pred vrati ("Samo neki Slovenci tega niso razumeli in so zapeljali kar do korit."), da je edina razsvetljava sonce (in lučke na sončno energijo), da so vsi uporabljeni materiali naravni, recikliranje odpadkov in uporaba izključno ekološko razgradljivih čistil.
Vojna soteskarjev
Ob tem je par postavil na noge še Adrenalinček, organizacijo, ki se ukvarja z "razvijanjem aktivnega in ekološkega turizma", gostom ob Soči pa med kar 19 športi ponuja vse od plezanja in namigov za pohode, do raftinga in soteskanja. Zadnjo dejavnost so sicer morali sami, tako kot vsi, razen enega slovenskega ponudnika v Bovcu, prenehati izvajati in za dejavnost najeti Madžare v enem večjih paradoksov slovenske turistične kuhinje.
Potem ko si je dotični ponudnik omislil licence, država pa jih je potrdila, so bovški ponudniki, ki se jim drage licence (2.500 evrov) preprosto ne izplačajo ("V Bovcu je 15 agencij, ki se tepejo za tri goste"), ostali brez dela, njihova mesta pa so prevzeli madžarski ponudniki, ki lahko tu zaradi posebne ureditve EU-ja delajo brez licenc.

Velik udarec za domačine, ki jih je že tako močno prizadela nesrečna zgodba kaninske žičnice, katere neobratovanje je vidno prizadelo tukajšnjo skupnost, pa tudi turiste, ki zaman sprašujejo po žičnici na Kanin. A poleti to vsaj ne pomeni izgube gostov. Matic in Katja komaj dohajata vse želje gostov, ki se jim osebno posvečata. Ona pere, kuha za ekipo, pospravlja šotore in skrbi za otroka, stara štiri in šest let, ki odraščata povsem v sozvočju z naravo.
On hodi naokoli s tablico, sestavlja načrte dnevnih dejavnosti vsakemu gostu posebej, skrbi za recepcijo, pobira in odlaga goste v 12 kilometrov oddaljenem Bovcu, včasih koga preveč pogumnega, ki se odloči skočiti z mostu v Sočo, odpelje v bolnišnico, spet drugega usmerja na bližnjo kmetijo po sir, tretjega pa v zapuščeno vas Lemovje kako uro hoda navkreber, kjer vas pričaka osupljiv razgled na dolino. Daleč ni tudi pohod na Krnska jezera in Krn, pa izvir Soče, slap Kozjak in skriti biser, Zapotoški slapovi.
Prošnje za lepo vreme
Sezona traja od maja do konca septembra - če imajo srečo. Letos je niso imeli. "Maja in junija sem se lahko samo jokala," toži Katja nad poraznim, deževnim začetkom sezone. A zdaj jima je steklo in v kratkem se jima obeta še prihod poljske filmske ekipe, ki bo pri njih in v okolici septembra snemala film. "Imajo kar velike načrte. Na Cannes ciljajo," pove Matic.
Tudi sam ima še nekaj visokih ciljev, ki pa jih še ne razglaša rad. Za zdaj s Katjo še razmišljata, kako naprej v bližnji prihodnosti - torej jeseni, ko se sezona kampiranja konča. V zadnjih letih sta jo takrat z otrokoma mahnila na Šrilanko, kjer sta ostre slovenske zime zamenjala za tropsko sonce, pospravljanje šotorov pa za deskarske lekcije in upravljanje hostla. A sin Nik gre letos v prvi razred, kar je šrilanško poglavje družine Leskošek - Simončič morda končalo. Tistega ob Soči ob pogledu na nabito poln kamp navdušenih popotnikov, ki ne vedo, koga bi bolj opevali - voznike avtobusov čez Vršič ali vodnike raftov po Soči - še ne bo kmalu konec.
Navsezadnje je Simon Zagoričnik, Matičev kolega iz Celja, njegov koncept ekokampa/hostla na prostem nedavno preselil še na obalo, kjer je v Luciji zrasel "džungelski" Kaki plac. Soške postelje so zamenjale istrske.