Zgodovina rudarjenja na Idrijskem sega v konec 15. stoletja. Leta 1490 je namreč izdelovalec škafov, kot pravi ustno izročilo, med namakanjem lesene posode v potoku odkril živosrebrovo rudo. V začetku 16. stoletja se je tako začela množična proizvodnja, vzporedno z njeno širitvijo pa se je razvijal tudi kraj.

V gradu Gewerkenegg rudniška uprava in skladišče
Za potrebe upravljanja z rudnikom in skladiščenja živega srebra je bil med leti 1522 in 1533 zgrajen grad Gewerkenegg, ki je skozi stoletja prestal številna dograjevanja in preurejanja. V drugi polovici 18. stoletja so dvoriščne fasade poslikali z živopisanimi freskami, ki so jih kasneje rekonstruirali in obnovili, da so na ogled še danes. Grad sestavljajo štirje trakti, ki obkrožajo notranje dvorišče. Izstopajo vogali gradu, ki so na zunanji strani okrepljeni s stolpi valjaste oblike. Od leta 1954 je v stavbi sedež Mestnega muzeja Idrija, poleti pa je grad tudi prizorišče kulturnih prireditev.

V 17. stoletju je Idrija postala trg, kjer je živelo okoli 1.500 prebivalcev in okoli 300 rudarjev. Sprva so bile socialne in zdravstvene razmere neugodne, a se je z razvojem rudnika, predvsem po zaslugi strokovjakov, to uredilo. Rudnik se je v 18. stoletju širil in izboljševal proizvodnjo, med drugim pa je poskrbel tudi za gradnjo prve prevozne ceste do Vrhnike. V tem času je Idrija pridobila mestne pravice in s 3.600 prebivalci postala drugo največje mesto v deželi Kranjski.

Rudnik polnil proračun Avstrijskega cesarstva
Najboj uspešno je rudnik deloval konec 18. stoletja, ko je okoli 1.350 delavcev pridobilo do 700 ton živega srebra na leto. Dobiček rudnika je v tistem času pokrival kar dvajsetino izdatkov Avstrijskega cesarstva.

Zaradi uspešnosti rudnika so oblastniki v 18. stoletju več pozornosti namenili tudi prosvetnemu življenju meščanov. Dobili so gledališče, strokovne in ljudske šole ter najbolj potrebno: zdravstveno službo. Trajne temelje medicini dela sta položila J. A. Scapoli, ki je v Idriji deloval kot prvi zdravnik, in rudniški kirurg B. Hacquet. Stavba v kateri je danes Gimnazija Jurija Vege je bila od leta 1901 do leta 1926 prva slovenska realka, v kateri je kot osrednji učni jezik prevladovala slovenščina.

Med drugo svetovno vojni rudnik skorajda prenehal z delovanjem
Med najdonosnejšimi podjetji je idrijski rudnik ostal vse do 1. svetovne vojne in leta 1913 dosegel rekord v izkopavanju: rudarji so pridelali 820 ton živega srebra v enem letu. Med prvo svetovno vojno in 25 let trajajočo italijansko zasedbo mesta je rudnik stagniral in še bolj zaostal pod nemško upravo. Leta 1945 so ga skoraj povsem onesposobili. Po drugi svetovni vojni pa so rudarji obnovili rudnik in omogočili proizvodnjo do 500 ton rude na leto.

V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja je svet prizadela živosrebrova kriza, saj so živo srebro v orožarstvu, medicini in industriji začeli nadomeščati drugi materiali. Odporen proti krizi ni ostal niti idrijski rudnik, za katerega je bil leta 1987 sprejet sklep o zapiranju. Od takrat naprej poteka postopno zasipavanje obzorij, najstarejši del rudnika - Antonijev rov, ki je danes spremenjen v muzej, pa bo še daleč v prihodnost pričal o bogati rudniški zgodovini in napornem delu rudarjev v Idriji.

Idrijska kamšt največje ohranjeno vodno kolo v Evropi
Ko omenjamo idrijski rudnik, pa ne moremo mimo še ene idrijske znamenitosti, to je idrijska kamšt. Gre za črpalko na vodni pogon, ki so jo uporabljali za črpanje jamske vode v obdobju najuspešnejšega delovanja rudnika. Kamšt so postavili leta 1790, svojo nalogo pa je opravljala vse do leta 1948. Pogonsko vodno kolo s premerom 13, 6 metra, ki so ga namestili v zidano stavbo, velja za največje ohranjeno tovrstno leseno vodno kolo v Evropi. Za pogon kamšti so zajezili reko Idrijco nad Divjim jezerom in izdelali 3,5 kilometra dolg kanal Rake.

Brez čipk v Idriji ne gre
Ko pomislimo na Idrijo, se nam v mislih zagotovo prikažejo čipke, saj je tradicija čipkarstva tam izredno močna. Prvič se o čipkarskem ustvarjanju na idrijskem govori že konec 17. stoletja. Če še ne veste, se čipke delijo na šivane, kvačkane, pletene ali klekljane. V Idriji izdelujejo slednje. Ime so dobile po klekeljnih, lesenih palicicah, na katere je navit sukanec.

V času zgodnjega razvoja čipkarstva se je znanje širilo iz roda v rod, postopoma, tudi skozi šole in tečaje, pa so se razvijali vzorci in tehnike dela, ki so posebej značilni za to območje. Zaradi velikega povpraševanja po kakovostnih čipkah, ki so jih namenili prodaji, je bila že leta 1876 ustanovljena Čipkarska šola, ki od takrat dalje neprekinjeno izobražuje mlade čipkarice in prenaša tradicijo na prihodnje rodove.

A. M.