Stara šola gostinskih delavcev, kjer je na prvem mestu profesionalni odnos, je v Sloveniji žal prepogosto mit. Foto: EPA
Stara šola gostinskih delavcev, kjer je na prvem mestu profesionalni odnos, je v Sloveniji žal prepogosto mit. Foto: EPA
Gostišče Kotnik
Kotnik se lahko pohvali z najstarejšo picerijo na Gorenjskem. Žal je postrežba daleč za ugledom. Foto: www.sloveniaholidays.com
Pica je ena najhitrejše pripravljenih jedi - le kdo bi bil nanjo pripravljen čakati slabo uro? Foto: EPA
Joe Penas
Tudi pri priljubljenem Joe Penasu si zaslužijo črno piko za postrežbo in odnos.
V tujini postrežba poteka popolnoma drugače, pri nas pa je za slabo voljo in neprofesionalnost krivo tudi zaposlovanje nešolanih študentov in nizke plače. Foto: EPA

Sobota popoldne – čas kosila – in najbolj priljubljena picerija v Kranjski Gori, Pino Kotnik, je bila kot po navadi nabito polna.



V družbi treh (slovenskih) deklet smo naročile vsaka svojo pico in čakale. In čakale. In čakale še malo. Po kake pol ure, ko je lakota pokopala že vse sproščene pogovore in se je pozornost preusmerila na motrenje dveh picopekov in detektivsko opazovanje ljudi, ki so prišli za nami, a so bili že postreženi, se je začelo spraševanje, ali so nas preprosto pozabili.

"Če nimate časa, pa ne hodit' v gostilne!"
Po skoraj uri čakanja, ko so pečene pice še kar romale v kartonaste škatle "za s sabo", našega natakarja pa od nikoder, smo se le odločile ukrepati. Povsem vljudno, neobsojajoče vprašamo natakarja "Gregorja", kdaj bodo naše pice, glede na to, da čakamo že precej dolgo. "A res?! Sej, če nimate časa, pa ne hod't u gostilne!" je bil njegov odgovor. Kako prosim? In še nejevoljno, kot da mu ljubljanske gospodične kradejo čas: "Sej bom pogledu na račun. Če je dalj kot 15 minut, so pice zastonj."

Zdaj čakamo le pet minut in štiri pice so tu – eni sicer manjkajo gobe, drugi kapre, a ne bodimo prezahtevni. "A' ste malo pozabili na nas, a ne?" vprašamo rdečeličnega Gregorja. "Jst n'č," trmasto odgovori z odnosom petletnika, ki se je ravnokar stepel v vrtcu. Na koncu smo vseeno dobile račun – Kotnikov moto "Če ne dobite pice v 15 minutah, je zastonj" očitno ne velja, če ni kriv natakar Gregor.

Nekdo, ki streže v uglednem lokalu z dolgo tradicijo, bi lahko poznal rek "Gost je kralj" in vedel, da ni pomembno, kdo je pozabil na naročilo – on ali picopek. Bistvo je, da smo čakale skoraj eno uro in vseeno dobile račun. Poleg tega smo bile nadrte, ko smo natakarja spomnile – očitno bi morale čakati kot tihe miške do večera, ko bi mogoče (ali pa tudi ne) Gregor opazil, da ena skupina že cel dan zavzema mizo v sicer ne prav nepregledno veliki piceriji.

"Vidim, da ste se le odločili računati," pripomni kolegica, medtem ko vleče iz denarnice kreditno kartico. "Ja, smo se," Gregor kljubovalno. Druga kolegica izpostavi možnost, da bi se morda lahko opravičil. In iz ust prepotentnega natakarja se vsuje spet plaz očitkov: "No, dejte no, nimam časa. Jst nisem n'č pozabu. A' loh' že plačate?"

Dolga vrsta primerov poraznega odnosa
Rada bi rekla, da gre za osamljen primer sicer vzglednih odnosov slovenskih gostinskih delavcev do svojih strank. Žal ni tako. Skoraj vsak moj znanec zna povedati kakšno grozljivko iz naših lokalov. Pa je vseeno, ali gre za lokalni McDonalds ali pa za uglednejšo restavracijo. Natakarica v ljubljanskem Joe Peñasu je kolegici zabrusila "p**** materina", ko je po kopici natakaričinih žaljivk in neustrežljivosti zahtevala njenega šefa.

V Cantini Mexicani je pogoj za zaposlovanje očitno "globoka depresija" in "sovraštvo do strežbe". V nekdanji slaščičarni Samsara je natakar nekoč znanki v naročje stresel poln pepelnik cigaretnih ogorkov. Njegova reakcija: "Sej bo šlo v pralnem stroju dol." Bolj pravilo kot izjema je tudi, da na študente s študentskimi boni gledajo kot na drugorazredne stranke. V kranjskogorskem edinem nočnem lokalu Vopa so celo med tekmovalnim koncem tedna natakarice videti naveličane in utrujene, ker morajo svetovni smučarski eliti streči red bull vodke.

Zanimivo, Slovenci se tako radi pritožujemo in izpostavljamo, če nas hrvaški gostinci obravnavajo manjvredno, če pa se to dnevno dogaja v slovenskih lokalih, utihnemo, zamižimo na eno oko in ne upamo povzdigniti glasu ali pisati pisem bralcev.
V ZDA gostinski delavci v strežbi pričakujejo 10-15-odstotno napitnino. Morda zveni veliko, a se vsaj resnično potrudijo in ti ne dajo občutka, da si le nižjerazredni vzhodnoevropski turist, nevreden prvovrstne postrežbe. V času, ko Slovenija predseduje Evropi, lahko le upamo, da se pomembni funkcionarji ne bodo podajali na lastno pest v naše lokale, ampak se bodo omejili na uradne bankete – bognedaj, da se razve o temni plati idilične podalpske sLOVEnije …

Kaja Sajovic