Ne zgrešijo je niti mimoidoči, ki se peljejo po avtocesti. Ob prvem snegu se mnogi Primorci tja zapeljejo na sankanje in topel obrok, čez vse leto pa kmetija ponuja še veliko več. Med drugim tudi bogat muzej, v katerem hranijo na stotine primerkov kmečkega in obrtniškega orodja ter drugih predmetov – pričevalcev zgodovine, in v katerega družina Simčič vlaga že od vsega začetka. Glavi družine sta Pavla in Janko Simčič. Rodilo se jima je pet otrok, skupaj pa imata 22 vnukov in 17 pravnukov. Na turistični kmetiji Hudičevec ne vedo, kaj je dolgčas, pravijo.

"Ko se dobimo vsi skupaj, nas je že za eno majhno krajevno skupnost," pove najstarejši pri hiši, Janko Simčič, in doda: "Vedno mora biti želja za naprej. Če je, potem ni bojazni. Slabo že samo pride, za dobro se je treba truditi."

Zadnja leta se za turistično kmetijo Hudičevec trudi najmlajši sin Emilijan, skupaj z ženo Katjo in desetimi otroki. "Dobro bi bilo, če bi kateri od otrok ostal tu. Vsaj eden. Dela je veliko in to, da je veliko tudi nas, nas večkrat rešuje. Z obiskovalci, ki prihajajo iz vse Slovenije in vsega sveta, je vedno veliko dela. Sploh, če želiš ustvariti pristen občutek domačnosti. Gostom se je treba posvetiti, jim kaj razložiti, biti pozoren in prisoten," pravi Katja, ki se skupaj z možem neprestano zavedata, kakšno dediščino sta dobila v upravljanje.

Oče Janko in mama Pavla, oba sta že zaokrožila 90 let, sta se v zadnjih letih nekoliko odmaknila, a še naprej dejavno sodelujeta pri vsakdanjih opravilih. Posebna skrb je za velik zelenjavni vrt, rada se posvetita gostom, najraje pa vnukom in pravnukom, ki sta jih vedno rada čuvala. Kljub veliki revščini pa je bila tudi vedno prva skrb, skrb za svoje otroke. Pavla se takole spominja: "Ko je šel naš prvi sin Janko v šolo, nisva imela denarja. Želela sva mu kupiti zvezek, a denarja od ata nisva dobila. V trgovino je takrat hodila sestra in domov prinašala papirnate vrečke. Jaz sem jih skrbno hranila in nato polikala, da sem iz njih lahko sinu sestavila zvezek."

Pavla je še posebej ponosna na čebelnjak, ki je pri hiši že, odkar pomni. Stara hiša nosi letnico 1680. Ob njej je hlev, včasih je bil tudi mlin, a so ga v 50. letih prejšnjega stoletja zaprli, saj je bilo dajatev že tako veliko.

Ves čas pa skrbita za ohranitev domače kulturne dediščine. Začela sta zbirati in pred uničenjem reševati stara kmečka, obrtniška in druga orodja ter druge zanimive predmete, ki jih lahko danes z veseljem pokažeta domačim in tujim gostom. V muzeju visi tudi Pavlina taboriščna obleka. Pavla se je namreč rodila kot četrta izmed devetih deklet na skromni domačiji pod Uršljo goro na Koroškem. Med drugo svetovno vojno so jo kot 17-letno mlado žensko, skupaj z očetom in tremi sestrami, Nemci odpeljali v koncentracijsko taborišče. Spomin na tista leta je še živ in neznansko boleč, a z veliko notranjo močjo ga je med drugim lani delila tudi pri postavljanju razstave dijakinje Ines Pahor, ki ste jo Primorci februarja nagradili z nazivom Osebnost Primorske.

V 16. stoletju naj bi bila lastnica zemljišča, kjer je danes Hudičevec, plemiška družina Rossetti, ki je imela tudi drugje veliko posesti. Že takrat je na tem mestu baron zgradil letno rezidenco s kopališčem, kasneje pa je dogradil še mlin in žago. Baron Rossetti je po pisnih virih posestvo potem podaril razdrški cerkvi. V njeni lasti je bilo do leta 1720, ko ga je od nje odkupil prvi izmed prednikov zdajšnje družine.

Več lahko slišite v posnetku oddaje Primorski kraji in Ljudje, ki jo je pripravila Mateja Brežan.