Kadar pa govorimo o obdobjih, ki so na njeni arhitekturni krajini pustila največji pečat, imamo po navadi v mislih predvsem tri 'valove gradnje': barok, secesijo in obdobje dela arhitekta Jožeta Plečnika. Veliko zaslug za proces baročne arhitektonske prenove Ljubljane pripada jezuitom. Da bi pomagali pregnati protestantizem, so se ti v območje znotraj mestnih zidov (druge redovne skupnosti so si samostane in cerkve postavile zunaj mestnega jedra) preselili proti koncu 16. stoletja, v prvih desetletjih 17.stoletja pa so že močno preoblikovali podobo Starega trga.

Naslednji dejavnik spreminjanja podobe Ljubljane je bilo stremljenje meščanov po prestižu. Prezidali so številne meščanske in plemiške hiše, tako da se je silhueta Ljubljane kljub skoraj nespremenjenemu tlorisu močno spremenila. Morda najbolj odločilen baročni poseg v Ljubljano pa je bila gradnja nove stolnice.

Pobudo za modernizacijo obstoječe stolnice oziroma za postavitev nove je dala skupina izobražencev, ki se je leta 1693 povezala v Academio Operosorum (Akademijo delavnih), ki je pozneje stala še za dvema velikima gradbenima podvigoma – postavitvijo škofijskega semenišča (1708-1714) in prenovo mestne hiše (1717-1719).

Izgubljen beneški značaj stolnice
Nova stolnica, pri kateri je morda še danes najbolje začeti pot po baročnih spomenikih starega mestnega jedra, je postala osrednji ponos Ljubljančanov. Načrte za stavbo je izdelal italijanski arhitekt in jezuit Andrea Pozzo, ki je stavbi namenil izrazito beneško podobo notranjosti. Na žalost (ali pa tudi ne) so takratno okrasje v pretežno rdeči in zlati barvi med letoma 1859 in 1860 nadomestili bolj umirjeni belo-sivi barvni akordi. Poglede ljubiteljev likovne umetnosti bodo zagotovo pritegnile freske italijanskega mojstra Giulia Quaglia, ki je poslikal oboke in kapele stolnice, je pa tudi avtor slike svetega Gizme. Čeprav tudi današnjo kupolo krasi iluzionistično slikarstvo, značilno za obdobje baroka, je treba opozoriti, da je bila kupola zgrajena šele leta 1841. Tudi oltarna freska svetega Nikolaja, zavetnika cerkve, ni baročna, ampak je delo ljubljanskega slikarja iz 19. stoletja, Matevža Langusa.

Ljubljanski arhitekt "prepisuje" od Italijana
Naslednja obvezna postojanka na sprehodu po baročni Ljubljani je Magistrat, ki mu je zdajšnjo podobo med letoma 1717 in 1719 podaril ljubljanski arhitekt Gregor Maček, pri tem pa je verjetno kukal v načrte Italijana Carla Martinuzzija. Maček je preobrazil prvotno gotsko stavbo in ji namenil pročelje z značilnimi obokastimi beneškimi formami. Mestni trg pred mestno hišo je bil od leta 1751 osrediščen okoli vodnjaka treh kranjskih rek (Save, Ljubljanice in Krke) oziroma okoli vodnjaka kiparja Francesca Robbe. Vodnjak je nastal po vzoru rimskega vodnjaka La Fontana dei Quatro Fiumi arhitekta Lorenza Berninija. V obeh primerih so alegorije rek možje, ki iz vrčev zlivajo vodo, ki se pretaka po poosebljenih rekah.

Pot nadaljujemo po Starem trgu proti Gornjemu trgu, kjer nam pogled uide na z bogatimi štukaturami okrašena pročelja ljubljanske mestne gospode. Morda najlepša je Schweigerjeva hiša, ki ji je Candidio Zulliani namenil okrasje iz kartuš, pilastrov s korintskimi kapiteli in s figuro Molčanca (nemško Schweigerja) na vrhu fasade.

Onkraj Ljubljanice
Nekaj odličnih primerov baročne arhitekture je zraslo tudi onkraj Ljubljanice. Omeniti velja križevniško cerkev. Čeprav je imel opraviti z razmeroma majhno arhitekturo, je eden takrat vodilnih beneških arhitektov, Domenico Rossi, cerkvi pripisal velik pomen in ji namenil izredno kakovostno notranjo opremo, ki jo je daroval dunajski cesarski dvor. Sliko na glavnem oltarju je naslikal Johann Michael Rottmayr, njen ostanek – platno je namreč v 19. stoletju skoraj povsem uničil požar – pa hranijo v Narodni galeriji. Slikarska dela v stranskih oltarjih so delo Martina Amtomonteja in Antona Scoonjansa.

Po zgledu arhitekturnih veličin
Ker si je premožna duhovščina lahko privoščila najem odličnih kamnosekov in arhitektov, ni presenetljivo, da našo pot po baročni Ljubljani končamo pri še eni cerkvi. To je uršulinska cerkev, ki ji je arhitekt Carlo Martinuzzi med letoma 1718 in 1726 ustvaril tako imenovano borrominijevsko čelo – poimenovano po italijanskem arhitektu Francescu Borrominiju (1599-1667) – in tako zgradil eno najbolj nenavadnih ljubljanskih baročnih stavb. Martinuzzi se je zgledoval tudi pri največjem renesančnem arhitekturnem teoretiku Andrei Palladiu, ki je s svojim priseganjem na umirjeno arhitekturo po antičnih vzorih več stoletij vplival na delo arhitektov v vsej Evropi. Ko govorimo o uršulinkah, naletimo na znano ime - to je Francesco Robba, avtor velikega uršulinskega oltarja.

Barok je bil zadnje obdobje, ko je ljubljanska arhitektura nastajala pod neposrednim vplivom italijanskega – morda bi lahko dejali tudi beneškega – kulturnega okolja. Že v času vladavine razsvetljenega habsburškega monarha Jožefa II. se je močno okrepil avstrijski vpliv, ki je zaznamoval razvoj slovenskega stavbarstva vse do konca 1. svetovne vojne in še pozneje.