"Obstaja nekaj takega kot hišni spomin. Ne da se ga ujeti v pravila arhitekture ne obesiti na rodovnik njenih prebivalcev. Etnologija je zanj premajhna, okno in vrata znanosti so preozka, da bi ga spravila skozi: Če ga hočemo razumeti, moramo najprej priznati, da je hiša bitje ..." so besede, zapisane na steni v skednju Škrabčeve domačije.

Ko sem se pripeljala v Hrovačo, je lilo kot iz škafa, pa vendar se je zdelo, da je tako prav. Zgodnjejesenski dan je v sebi že skrival prihajajoče počivanje narave. Na dvorišču me je pričakal prijazni hišnik, doma iz bližnje hiše, ki prijazno poskrbi, da si lahko vsakdo ogleda edinstven poklon preteklosti: čudovito prenovljeno domačijo. Družina Škrabec izvira z Bloške planote, natančneje iz Škrabce pri Novi vasi, v Hrovači pa so se naselili v začetku 19. stoletja. Bili so podjetni gospodarji, v drugi polovici 19. stoletja so se ukvarjali s prekupčevanjem konj, s čimer so zelo obogateli. Pozneje so se preusmerili v govedorejo, pridelovali pa so tudi fižol. V začetku 20. stoletja so se še ukvarjali s kmetovanjem, zadnji rodovi pa so se zaposlili v drugih panogah, znano je podjetje Riko, ki se ukvarja z izdelavo pohištva in je zelo uspešno tudi v tujini, predvsem na ruskem tržišču. Iz ljubezni do preteklosti in tradicije je družina z Janezom Škrabcem na čelu leta 1998 začela obnovo domačije, ki se je končala štiri leta pozneje. Domačija se danes uporablja za številne kulturne prireditve, ki privabijo ljudi od blizu in daleč, seminarje ...

Ksenja Tratnik