V ravninskem delu posestva sredi parka stoji renesančna grajska arhitektura s pripadajočimi gospodarskimi objekti. Del parka je urejen v krajinskem slogu z umetnimi jezerci in parkovnim gozdom. Del posestva obsega Hotel Kokra iz sedemdesetih let 20. stoletja in vrtnarijo, del pa hipodrom s konjušnicami. Na posestvu je urejeno tudi območje za etnopark - Muzej na prostem.

V njem stoji sitarska hiša, prestavljena iz Stražišča pri Kranju. Na posestvu stojijo še trije značilni slovenski kozolci, leseni toplarji. Enega so pripeljali iz okolice Medije, drugega z Dolenjske. Tretji toplar stoji za hotelom, prestavili so ga iz Žirov. Postavljen je tudi lesen čebelnjak, ki so ga s panjskimi končnicami okrasili slovenski slikarji - Ciuha, Mihelič, Slana, Šubic, Plestenjakova in drugi.

Ribnike in vrt so prvi uredili Egkhi
Dvorec, osrednji stavbni spomenik posesti, zaradi prezidav arhitekta Vinka Glanza in njegovih sodelavcev učinkuje enotno, vendar se pod fasadno preobleko skriva srednjeveški ostanek zgradbe. Dvorec je že v prvi četrtini 16. stoletja dobil sedanjo obliko štiritraktne, nadstropne ravninske utrdbe z izstopajočimi stolpi. Renesančni kastelni dvorec je nadomestil leta 1466 v virih prvič omenjeni podeželski dvor, lastniki so bili plemeniti Egkhi ali Brdski. Po letu 1510 je goriški deželni glavar in kranjski vicedom Jurij Egkh kmečki dvorec nadgradil s sedanjo arhitekturo. Egkhi so uredili ribnike in vrt ter zasadili sadovnjake.

V drugi polovici 17. stoletja je grad prešel v last grofov Schrottenbachov in Gallenbergov, pozneje, sredi 18. stoletja, so postali lastniki Zoisi, ki so ga imeli v posesti do leta 1928, ko sta ga kupila lesna trgovca Franc Dolenc in Stanko Heinrihar. Leta 1935 je dvorec kupil knez Pavle Karađorđević in ga preuredil v protokolarno rezidenco kraljevske družine. Po II. svetovni vojni je bil dvorec zapuščen, pozneje pa urejen v rezidenco maršala Josipa Broza - Tita, predsednika SFRJ-ja. V 50. letih in pozneje so ga prenovili po načrtih arhitektov Glanza in Igorja Lunačka.

S prenovo se je renesansa porazgubila
S prenovami je izgubil večino renesančne pričevalnosti. Prekrite arhitekturne prvine je delno nadomestil bogat inventar, zlasti zbirka pohištva, izjemna zbirka preprog in likovnih umetnin. Ohranjeni so Titovi bivalni prostori in knjižnica z redkimi knjigami.

V dvorcu so bila pomembna protokolarna srečanja in sprejemi, ključni za Republiko Slovenijo in njeno uveljavitev v svetu, od srečanj vodij republik ob razpadu Jugoslavije do državniških srečanj svetovnega pomena, na primer Bush - Putin. Zaradi predsedovanja EU-ju je bila za Zoisovo pristavo zgrajena dvorana, prilagojena krajini, delo arhitektov Vase J. Perovića in Matije Bevka.

Dvorec obkroža obsežen parkovni kompleks, ki so ga od 15. stoletja naprej večkrat preuredili. Po zadnji širitvi leta 1962 je dosegel skoraj 500 hektarov parkovnih površin. Posebna znamenitost sta bila bogata drevesnica in alpski botanični vrt, zasajena po načrtih Karla Zoisa. Proti koncu 19. stoletja je park izgubljal pomen, prenovljen in na novo zasnovan je bil v začetku 20. stoletja, ko je bila tam letna rezidenca kneza Karađorđevića.

V 60. prenova v protokolarni objekt
Zadnje večje spremembe so bile izpeljane v 60.h letih, ko je bilo Brdo protokolarni objekt predsednika tedanje države. Dvorec je bil na novo opremljen. Evidenco o zbirki slik hrani Narodna galerija. Med njimi je tudi več del slovenskih impresionistov in zelo bogata zbirka slikarjev skupine Neodvisni, kot so bili France Pavlovec, Maksim Sedej in Niko Omersa. Bogata je še zbirka kipov, nastalih po letu 1945. Zastopani so Boris in Zdenko Kalin, Karel Putrih, Frančišek Smerdu, Stojan Batič, med hrvaškimi Frane Kršinić, Grga Antunac, Vanja Radauš in Antun Augustinčić.

Zaradi vsega navedenega je vlada posestvo Brdo pri Kranju razglasila za kulturni spomenik državnega pomena.

Lan Dečman