Predsodki, da je tu sama umazanija, prah, pepel, cement, premog in industrija, so prisotni v glavah večine Slovencev. Celo Zagorjani sami pogosto mislimo, da je to res, in nimamo ideje, kam popeljati gosta od drugod, ker "nimamo v Zaguri kej pokazat".
Kakšna zmota! Kotlina pod 1220 metrov visokim Kumom, zasavskim Triglavom, v samem osrčju Slovenije, skriva v sebi prave, še neodkrite bisere. Že ime Zagorje ob Savi pove, da leži mesto med gorami in ob reki Savi. Po stari legendi leži Zagorje v trikotniku med tremi svetimi kraji: Sveto Planino, Kumom in Zasavsko goro, zato je vsakomur, ki živi tukaj, prizaneseno z ujmami in nasploh z vsem hudim. A tako je le v legendah, v resnici je bilo življenje tukajšnjih ljudi vedno trdo in zaznamovano s težaškim delom.
Domačin Rudi Medved pravi v svoji pesmi Zagorska dolina:
"Tam, kjer planina v nebo se zaorje,
Tam doli v dolini se koplje Zagorje,
Stoletja ga pestuje hribov milina,
Rad te imam, zagorska dolina.

Ob vznožju pretaka se Sava igriva
In mojemu kraju podobo umiva,
Dolini, ujeti med tri svete gore, zgoditi se hudega nikdar ne more ..."

Kje so naši kraji?
Nedavno je nekaterim Zasavčanom dvignila pritisk igrica Kje so naši kraji v sicer zelo priljubljeni zabavni oddaji Moja Slovenija. Kateri kraj se skriva pod anagramom "GROZA JE"? Odgovor: Zagorje (ob Savi). Anagram pač je, kakršen je, če ne bi ustvarjalci oddaje ob njem s kratko literarno razlago pojasnili: "GROZA JE dihati v krajih ob Savi, kjer je onesnažen zrak, tu med Celjem in Ljubljano ustavi le potniški vlak."
Na družabnih omrežjih se je razvila prava besedna bitka in vroča debata, češ kateri bedak je sestavljal ta anagram, ali se teh krajev res ne pozna po ničemer drugem kot po onesnaženosti, da je o njih videti in povedati še vse kaj drugega, kot da je tu težka industrija. Ustvarjalci oddaje so se užaljenim Zagorjanom opravičili, da je bil anagram le prispodoba. A tudi iz ust Zasavčanov je pogosto slišati eno samo kritiko, kako je tamkajšnje okolje onesnaženo, umazano, zadimljeno, smrdeče od industrije in zažiganja odpadkov, posledično pa visoka umrljivost, najvišja stopnja obolenj dihal, raka … Pred nekaj desetletji se je v celotnem Zasavju res dihalo na škrge.

V te kraje in kotline, ujete med visoke hribe, je bila strpana vsa mogoča umazana industrija: premogovniki, cementarna, proizvodnja apna, termoelektrarna, strojništvo … Danes je precej te industrije propadlo, rudniki in tovarne se zapirajo, kar je sicer slabo za gospodarski razvoj in je veliko brezposelnosti. Tista podjetja, ki še poslujejo, pa je evropska okoljska zakonodaja prisilila v ukrepe, ki zmanjšujejo ali preprečujejo onesnaževanje okolja. Kadarkoli se v Sloveniji izpostavi beseda onesnaževanje, umazanija, dim, prah, se prst vedno usmeri proti Zasavju. Zasavje je pač sinonim za to, pa naj to drži ali pa ne.

Ubogi reveži, kje živite!
Zasavje najbrž ne bo nikoli ekološki biser. Borci za zdravo okolje, Ekokrog in podobni entuziasti, bodo bili še težke boje z Lafargeom in oblastniki. A v tem zapisu naj predstavim drugo plat Zasavja, predvsem Zagorja ob Savi, ki ni GROZA JE, temveč je tudi lepa narava, ki domala osupne vsakega obiskovalca, ki prvič pride v te kraje. "Ali v Zagorju res ne hodite naokrog s plinskimi maskami na obrazih?" In napačne predstave v stilu "Ubogi reveži, v takšnem okolju živite!" se začno majati. Šaljivci pravijo, da prebivalci zagorske doline niso naročeni na Delo, ker ga zaradi ozkosti kotline ne morejo razgrniti.

Naj vas torej s tem prispevkom povabim v Zagorje ob Savi, ki avgusta praznuje svoj občinski praznik. Po mnenju večine je Zagorje najlepše in najbolj urejeno zasavsko mesto. Tistega, ki se v mesto pripelje z vlakom, sicer res pričaka malce turobna slika: zastarela železniška postaja, za njo visoki silosi in tovarniški objekti industrije apna, malo naprej opuščena zemljišča nedavno propadle tovarne SVEA. Slab vtis pa se popravi v samem središču mesta.

Tržnica Pod uro je majhno in živahno družabno srce mesta, kjer se vsakodnevno, ne samo ob tržnih dnevih, zbirajo Zagorjani. Ob sobotah je pravi podvig priti z enega konca tržnice na drugega. Nemogoče je, da ne bi srečal kakšnega znanca in se z njim zapletel v klepet. Tržnica je dobila svoje ime Pod uro po nekdanji, sedaj že porušeni stavbi z uro, ki je stala v Toplicah, v rudniški koloniji. Pred tržnico je velika ploščad, ki služi občasno tudi kot prireditveni prostor. Ploščad krasi fontana, sredi nje je povečana kopija fibule, sponke iz železne dobe, ki so jo pred leti našli pri izkopavanjih na tem območju.

O "tistem" kipu
Nasproti tržnice je mestni park z zloglasnim spomenikom dr. Janeza Drnovška, pokojnega predsednika vlade in nekdanjega predsednika države. Doprsni kip je delo kiparja Mirsada Begića. Župan Švagan pravi, da so Zagorjani postavili svojemu sokrajanu kip zato, ker so ga imeli radi in ker je sam dr. Drnovšek večkrat poudarjal, da dobi v Zagorju pozitivno energijo, moč in vizijo ter je ponosen, da izhaja iz zagorske doline. Vendar pa se družina pokojnega dr. Drnovška ne strinja s postavitvijo spomenika in tudi ne s poimenovanjem mestnega parka po njem. Kdo ima prav, bodo nekoč, še ne prav kmalu, premleli sodni mlini.

Marsikomu tudi ni všeč namrgodena podoba slavnega krajana, ki si menda v svoji upodobitvi ni prav nič podoben. A to je že stvar umetniške kritike in različnosti okusov. Vsekakor Drnovškov kip privablja v Zagorje ob Savi mnogo obiskovalcev, ki sicer ne bi nikoli obiskali tega kraja. Niso redki celi avtobusi turistov iz nekdanje Jugoslavije, ki se pridejo poklonit Drnovškovemu kipu in obiščejo njegov grob na zagorskem pokopališču. Večina Zagorjanov je ponosnih na svojega predsednika!

Sredi mestnega parka je še ena znamenitost – obeležje, ki oznanja, da je Zagorje pripeto na 15. poldnevnik vzhodne geografske dolžine. Osrednji del mesta krasi krožišče z izredno lepim zasadom rož, ki je stvaritev lokalnega vrtnarja. Sredi krožišča se dvigajo kvišku osvežujoči curki vodometa, ki se ponoči spreminjajo v razne barvne nianse. Kulturno središče mesta je kulturni center Delavski dom. Od njegove otvoritve leta 1960, so, kot je zapisano na občinski spletni strani, njegova velika vrata odprta na stežaj, odprta vsem onim, ki so pripravljeni stopiti v soj odrskih reflektorjev. Delavski dom je od zgraditve dalje ohranil svojo izvirno podobo in Zagorjane s svojim bogatim kulturno-umetniškim programom vzgojil v redne obiskovalce raznovrstnih prireditev.

Slikarska kolonija
Nasproti Delavskega doma stoji lepo obnovljena znamenita Weinbergerjeva hiša, zgrajena konec 19. stoletja. V njej domuje galerija Medija, znana po dolgoletni 50-letni tradiciji organiziranja slikarske kolonije Izlake – Zagorje, najstarejše slikarske kolonije v srednji Evropi. V hiši sta del muzejske zbirke iz NOB-ja in spominska soba opernega pevca Ladka Korošca, seveda po rodu tudi Zagorjana.

Ko so že pri slikarjih in umetnikih, pa ne smemo spregledati že pokojnega slikarja, kiparja in vsestranskega likovnega ustvarjalca Franca Kopitarja. Ustvaril je spomenik rudarjem pred nekdanjo rudniško upravno zgradbo v Zagorju ob Savi, spomenik žrtvam vojne v Kotredežu in spomenik izseljencem v Podkumu ter številne slike, ki krasijo domove mnogih zagorskih družin. Njegova želja je bila, da bi imel vsak Zagorjan doma vsaj eno njegovo sliko.

Če gremo še naprej po mestu, naletimo pri novem nakupovalnem centru, ki stoji na mestu nekdanje rudniške separacije, na staro donfarico. Ta 48 ton težka lokomotiva, imenovana Amerikanka, je še pred nekaj desetletji vozila premog od zagorske železniške postaje do separacije, železniški tiri so potekali prav po središču mesta.

150 let "pleharjev"
Na rahli vzpetini sredi mesta dominira cerkev sv. Petra in Pavla z dvema mogočnima zvonikoma, zgrajena leta 1873. Okrog nje se razprostira povsem prenovljen Cankarjev trg z glasbeno šolo, v kateri so se kalili številni glasbeniki, ki so nekoč ali še danes igrajo v Pihalnem orkestru SVEA Zagorje, poznanem po Sloveniji in širnem svetu. Pleharji, kot jim po domače rečejo domačini, imajo že več kot 150-letno tradicijo.

Cankarjev trg nima kar tako svojega imena po znamenitem slovenskem pisatelju, čigar kip je postavljen sredi trga. Ta je bil namreč leta 1907 volilni kandidat Jugoslovanske socialnodemokratske stranke. Ivan Cankar je svoj odhod na predvolilni shod v Zagorje opisal v pismu svoji prijateljici Štefki Löfler: "Jutri ob petih zjutraj se spet odpeljem v Zagorje, v svoj glavni stan. Prvi maj je, rudarji bodo praznovali ves dan; na postajo me pridejo iskat z rudarsko muziko, takoj nato bo shod, popoldne veselica. Jutri grem res rad tja, a se že bojim nedelje /.../." Po končanem shodu pa ji je napisal: "Sijajno je bilo v Zagorju. Doslej nisem vedel, kako krasen občutek ima človek, če govori tisoč ljudem /.../ (vir: arhiv NUK-a)."

Na obrobju mesta, tik pred vasjo Kotredež, je v zadnjih letih nastal športni park Europark Ruardi z dvema ribnikoma. Na tem mestu je bilo pred leti odlagališče jalovine in komunalnih odpadkov. Februarja 1987 je šest milijonov kubičnih metrov jalovine in 60.000 kubičnih metrov odpadkov spolzelo v dolino. Plaz je porušil in zasul osem stanovanjskih hiš in tovarno Lisco, evakuirati je bilo treba 21 družin. Ob vstopu Slovenije v EU so Zagorjani dokončno sanirali posledice katastrofalnega plazu in odprli Europark Ruardi, ki je danes priljubljena rekreacijska točka tekačev, ljubiteljev nordijske hoje, sprehajalcev in drugih rekreativcev.

Zeliščni vrt tete Johance
Popestritev parka je vrt tete Johance, ki so ga ustvarile zagorske zeliščarice Društva za zdravilne rastline. Johanca je bila prva prodajalka zdravilnih rastlin v Zagorju. V vrtu si lahko obiskovalci ogledajo zdravilne rastline, zelo aktivne zeliščarice, ki sebe imenujejo tudi Pehte, pa iz njih ustvarjajo razne čaje, mila, kreme in druge izdelke. Zdravo in poučno.
Zagorje ob Savi pa premore pravo pravcato letališče oziroma vzletišče Ruardi s 450 metrov dolgo vzletno stezo, namenjeno manjšim športnim in turističnim letalom. Vzletišče je nastalo na mestu nekdanjega plazu. Člani Aerokluba Zagorje pravijo, da je zato vsak meter steze na Ruardiju spoštovan in negovan, vzletišče pa velja za eno najzahtevnejših v Sloveniji. Ob jasnih dnevih je na nebu nad Zagorjem kar gost promet.

Naprej po cesti nad vzletiščem se pride v Vine, kjer stoji več kot 500 let stara cerkev sv. Janeza Evangelista, zgrajena leta 1506 prvotno kot kapela gospode z bližnjega gradu Gamberk oz. Gallemberg. Starodavna cerkvica asketske notranjosti, a bogato okrašena z restavriranimi freskami, je priljubljena sprehajalna točka Zagorjanov, ki potrebujejo od središča mesta do nje manj kot uro zložne hoje. Na mestu, kjer je postavljena, vejejo posebne pozitivne energije, ki vernika ali slučajnega sprehajalca napolnijo z notranjim mirom in spokojnostjo. To mu da že hoja po lepi naravi, od koder je pogled na vso zagorsko dolino. Cerkev odpre svoja vrata le nekajkrat na leto, ob redkih priložnostih pa se zgodi tukaj tudi kakšna poroka.

Slovenska kulturna dediščina
Širše območje Zagorja ob Savi obsega lepa naselja: Čemšenik s svojo razpotegnjeno Čemšeniško planino, Podkum, ležeč na sončni strani zasavskega Triglava Kuma, najvišje tukajšnje gore. Mlinše, Tirna in Šentlambert z Zasavsko Sveto Goro in mogočno, na pečinah stoječo utrjeno cerkvijo. Pod Zagorje ob Savi spadajo še Izlake, Kisovec, Šentgotard in del Svete Planine, nekdanjega Partizanskega vrha, znanega po ustanovitvenem kongresu KPS-ja in po eni najstarejših romarskih cerkva na Slovenskem. Vsaka izmed teh slikovitih vasic bi si zaslužila posebno objavo, vsak zaselek pripoveduje svojo zgodbo.

Posebno mesto pa si vseeno zasluži Medvedovina, prelepo posestvo na obronku Podkuma, s staro kmečko hišo, ki je pod spomeniškim varstvom in spada v slovensko kulturno dediščino. Posestvo premore enega najlepših slovenskih starih vrtov, katerega baročna arhitekturna oblika se zadnjih sto let domala ni spreminjala. Vrt je sestavljen iz dveh delov, kot kmečki 'gartlc' s parkovno zasaditvijo in z zelenjavnim kotičkom. Na vrtu še vedno rastejo nekatere rastline, ki so jih posadili gospodarji že pred sto in več leti. Sivka je npr. še prvotna in stara 80 let, prav tako vrtnice, potonike, pušpan, maki, srčki, ameriški slamnik, lilije, dalije, astre in druge stare sorte rož, ki so nekdaj rastle po slovenskih vrtovih. Posebna znamenitost je stoletna bela glicinija, ki se vzpenja po ruševinah nekdanje stiskalnice sadja in katere dišeči cvetovi se v slapih obešajo na dve bodiki. Celotna rastlina je pod spomeniškim varstvom ... Bela glicinija je redkost, Medvedova pa je najvišja in edinstvena v celi Sloveniji.

K posestvu spada tudi nenavaden macesnov gaj na bližnji vzpetinici, sredi katerega kraljuje mogočna lipa kot simbol slovenstva. Macesni so posajeni tako, da v krogu objemajo lipo, in so tudi po hribu razporejeni v obliki sončnih žarkov ter tvorijo posebne energetske točke. Domačijo preveva duh preteklosti, spoštovanje tradicije, ljubezen do rož in želja za ohranitev te res enkratne kulturne dediščine, za katero ljubeče skrbi in jo ohranja družina dr. Rudija Zupana. "Semkaj hodijo Zagorjani objemat drevesa," pove spoštovani zdravnik dr. Zupan. Leta 1995 je bil Medvedov vrt prikazan na svetovni razstavi vrtov v Lizboni kot najlepši slovenski kmečki vrt.

Knapom v čast
Zagorje ob Savi je s svojim rudarjenjem, knapovsko tradicijo, tovarištvom in solidarnostjo oblikovalo in globoko zaznamovalo slovensko-bosansko pisateljico Valerijo Skrinjar Tvrz, rojeno v teh krajih. Tukajšnjemu rudniku, knapom in rudarskim rodovom je posvetila obsežno književno delo, roman v treh delih, knapovsko sago z naslovom Zmajeva kri. Zmajeva kri je premog. Po legendi naj bi se nekdaj v zagorskih rovtah odvijale prave zmajevske vojne, kri je tekla v potokih, zemlja jo je vpijala, sčasoma pa so bojišča srditih zmajev prerastli trava, grmovje in drevje. Zmajeva kri se je strdila v črn premog, ki je dolga leta pomenil vir preživetja številnih rudarskih družin. Pisateljica pravi: "Za današnji razvoj Zagorja se moramo v največji meri zahvaliti delu rudarjev. Mesto se je razvilo na rudarstvu, na delu tisočih brezimnih ljudi, ki so četrt tisočletja garali pod zemljo. Knapovšna ne sme iti v pozabo, preveč znoja in solz je bilo prelitih." S tem delom je postavila pisateljica spomenik zagorskim rudarjem in se postavila ob bok zasavskim umetnikom pisane besede, ki opisujejo življenje v tej zaprti zagorski dolini in ohranjajo spomin na 'knapovšno'.

Rudarski pozdrav Srečno ni nastal kar tako in ni bilo vedno samoumevno, da se bodo rudarji po 'šihtu' tudi vrnili iz jame. Ko je zagorski rudnik še deloval, se je v tej ozki dolini pogosto oglasil zlovešči zvok rudniške sirene. Koraki so se ustavili, pogledi domačinov so se zaskrbljeno zazrli proti rudniški stavbi. Tuljenje rudniške sirene ni nikoli obetalo nič dobrega, bilo je znak, da se spodaj, pod zemljo, nekaj hudega dogaja. Najhujša rudniška nesreča, nastala zaradi eksplozije metana leta 1961, še ni utonila v pozabo. "Očka, vrni se zdrav," je napis pred vhodom v jamo Kotredež, ki je pretrgala niti življenja kar 13 rudarjem. Spomin na 13 črnih krst obeležuje spomenik mrtvim rudarjem na zagorskem pokopališču z napisom: "Tovariši v smrti prezgodnji, žrtve dolžnosti." Tega dogodka prav gotovo ne bo pozabil rudar, ki je bil na dan nesreče že določen za izmeno v jamo, pa je prosil za dopust, saj se mu je rodila hčerka. Rojstvo novorojenke mu je rešilo življenje, deklico pa so poimenovali Srečka.

Glasni, robati, a humorni Zagorjani
Zagorska govorica je trda, robata in glasna, zasoljena s črnim humorjem. V njej ne manjka sočnih kletvic in knapovskih izrazov, ki so jih oblikovali priseljenci od vsepovsod. Kaj neki bi pomenile te besede: ajmohthaus, holcplac, šuta, štirc, funšterc, vašhava, colenga, lutfrajder, ajzenpon, šiht, šufece, plavmohar …? Zagorje ob Savi ima svoj slovarček rudarskih besed, ki je izšel pod naslovom Knapušna, avtorice Sanje Šikovec, ki je poskrbela, da knapovski izrazi, ki so bili nekdaj del vsakdanjega ljudskega besednjaka, ne bi utonili v pozabo.

Zagorjani imajo radi črko U: rečejo u Zaguri (v Zagorju), na Trojanih (na Trojanah), u vrti (v vrtu), lepu (lepo), ublast (oblast), pugreb (pogreb) in požirajo nekatere črke: mam (imam), sm (sem), grm (grem), prbližn (približno), tku (tako) ... Mat'kurja je pogosto uporabljena beseda, ki je malce omilila nekdaj folklorno mat'kurbo, ki ne prileti le iz ust starejših in knapov, temveč jo kot mašilo in sestavni del pogovora mirno uporabljajo tudi mlajše generacije in celo izobraženci. Najvišjo stopnjo občudovanja in kompliment bo Zagorjan izrazil z besedami: "Mat'kurja, je lepa ku prasica."

Ena najbolj poznanih pesmi, posvečena rudarjem, je Drejčnik Andrej govori, ki jo je spesnil Mile Klopčič, po katerem nosi ime zagorska knjižnica.

"Zamahnil se s krampom Drejčnik Andrej,
z rokó je prgišče premoga zajel,
pokleknil na tla, se sklonil nad dlan
in zaklel:
– Madona, kje vse sem te kôpal!
Začel sem v Trbovljah, smrkav otrok sredi otrok,
potem sem v Zagorju izkopal nov šaht /.../."

Garantini o medčloveških odnosih
V zagorskem narečju rad piše pesnik in slikar Vladimir Garantini, ki z dušo in srcem občuti, koliko so še vredni medčloveški odnosi, da ni vse v denarju in da svet vendarle držijo pokonci tudi druge vrednote. V svojih pesmih opisuje te kraje in preproste ljudi in njihove navade. V pesmi O skrivnostih mojega mesta pravi:
"Zagorje, za gorami, moje mesto,
V njem poznam vsako stezico, ulico, hišo, cesto.
Malo mesto,
Z veliko malih ljudi
In s peščico večjih.
A moje mesto premore še eno mesto,
Skrito pod našimi nogami,
V njem županuje perkmandlc z bradatimi škrati /.../."

Prekmurca Vlada Poredoša, vodjo rockskupine Orleki, je v Zagorje ob Savi prinesla ljubezen in je bolj knapovski od pristnega Zagorjana. Po mnenju marsikoga je najlepša pesem vseh časov, posvečena knapom, prav Orlekova pesem Adijo, knapi.
"Samo nekaj let je še ostalo,
in gverk se bo zaprl,
za njim ostal bo spomenik na trgu
in ob njem zarustan hunt,
donferca ne bo vozila,
kolma na štacjon,
ampak bo utrujena krasila
nov ajzenpon.

Dvesto let je rod za rodom grizel v to zemljo,
Dvesto let je rod za rodom preklinjal pod zemljo /.../."

Na funšterc, na grenadirmarš in na jetrnice
Še veliko zagorskih imen je ostalo nezapisanih, če se omejim samo na področje kulture in umetnosti. Roman Rozina, novinar, pisec kronik, pisatelj, dobitnik nagrade modra ptica, soavtor projekta V 3 krasne. Matevž Luzar, režiser in scenarist, avtor celovečerca Srečen za umret. Dušan Kastelic, risar, ilustrator, animator, najbolj poznan po kratkem animiranem filmu Čikorja an' kafe. Harmonikaš Jure Tori. Flavtist Matej Zupan. Otroški pevski zbor CiciDo GŠ Zagorje. Rockskupina Bohem. Slikarja Nikolaj Beer in Milan Razboršek. Revija mladinskih pevskih zborov. Džezfestival v Zagorju. In še in še ...
Kumarati, še vedno šimfate, da "u Zaguri ni kaj videti" in da je to le mrtvo industrijsko mesto? Groza je? Pridite v to zelenje, v kotlino, ujeto med hribe in pripeto na 15. poldnevnik, pridite v valovito razgibano pokrajino, med robate, a prijazne potomce knapov. Pridite na funšterc, na grenadirmarš in na jetrnice. Mogoče srečate tudi prijaznega jamskega škrata Perkmandelca.

Jle, je Zagurje lep ku prasica! Mat'kurja, da se bote mel fejst fajn in se vm bo genau dupadl. (Prevod: A ne, je Zagorje lepo kot prasica! Mat'kurja, da se boste imeli dobro in vam bo resnično všeč).

Besedilo: Staša Lepej Bašelj
Fotografije: Samo Bašelj