Tržič, ki je pred kratkim izdal svoj prvi turistični vodnik, je ena naših prezrtih turističnih ciljev. Samo pol ure vožnje iz prestolnice vas loči od “gorenjskih Benetk”, kot se Tržiču rado reče zaradi številnih vodnih kanalov. V zgodovini je tod tekla živahna obrtna žila - že samo v srednjem veku so bila tu ena od najmočnejših združenj kovaškega, usnjarskega in čevljarskega ceha, zaostajala pa ni niti bratovščina nogavičarjev.

Tržič, kot ga poznamo danes, sta usodno zaznamovala dva velika požara - prvi leta 1689, drugi, najhujši pa je divjal konec marca 1811. Tedaj je umrlo 75 ljudi, 60 kovačij, fužin in obrtnih delavnic je bilo uničenih, 150 mestnih hiš pa je pogorelo do tal. Na račun tega usodnega požara je Tržič danes edino mesto v Evropi, kjer so morale hiše imeti kovana vrata in okna. Tedanje francoske oblasti (bil je to čas Ilirskih provinc) so namreč izdale poseben predpis, ki je graditelje obvezoval k namestitvi kovinskih vrat, polken in okenskih mrež.

Da se Tržič danes turistično prebuja, dokazuje - poleg izdaje prvega turističnega vodnika - tudi prihodnji teden odprta Gorenjska plaža in pa projekt Učne poti Gorenjske. Še vedno pa je največji turistični adut Dovžanova soteska. Zavarovan naravni spomenik, položen v hudourniško strugo Tržiške Bistrice, med zaobljene bloke kremenovega konglomerata, je ena osrednjih točk Slovenske geološke transverzale. Tu je v kamen ujeto kar 300 milijonov let življenja. Včasih je bil v najožjem delu soteske čez reko speljan most iz vrbovih trt, ki pa ga je pogosto odnašala voda - vse dokler ni konec 19. stoletja baron Born zgradil predor, s katerim je zaledje soteske odprl svetu. Dovžanova soteska še vedno velja za neizkoriščen turistični potencial, sploh če jo primerjamo z bližnjo sotesko Čepo v Avstriji, ki jo letno obišče kar 75.000 gostov, medtem ko na naši strani naštejejo le 3.000 registriranih obiskovalcev. Še vedno manjka gostinska ponudba, kljub temu pa se stvari premikajo na bolje - sploh s postavitvijo novega mostu, informativnih tabel in odseka poti, ki je speljan čez razgledno skalo v najožjem delu soteske.

“Nimamo ne gostilne, ne cerkve. Imamo pa čudovito naravo. In veste kaj, nam, ki smo ostal tu gor, nam ni vseen, da bi šlo to v pozabo. Al pa, da bi še kerga krajana zgubl. Smo rekl, stopimo skup, pokažmo, kaj mamo!” pravi Ana Dovžan, ki skupaj z možem Zdravkom začenja s prvimi koraki turizma v odmaknjenih zaselkih Dovžanove soteske. Med drugim sta na ogled odprla tudi vrata Bencetove domačije, kjer se obiskovalci lahko poklonijo Filipu Bencetu - znanemu gorniku, alpinistu in gorskemu reševalcu, ki ga je pred petimi leti pod domačim Storžičem zasul plaz. “Tle nas je kamen utrdu, veste,” pove Zdravko. “Me vprašavajo - mate satelitsko, mate internet? Pa jim pravim - jest odprem okno pa pogledam Dovžanove piramide, pa videm vse programe!”

Neizkoriščen turistični potencial, ki ga je v junijski reportaži opeval tudi novinar New York Timesa, je tudi Vipavska dolina. Dežela grozdja in vina, se lahko pohvali z množico najlepših hramov v Sloveniji, kot tu imenujejo vinske kleti. Prostor obeta - ne samo zaradi kulinarike in (še) neizkoriščenega potenciala vinskega turizma - ampak tudi na račun ponudbe športnega turizma. Adrenalin si lahko nabirate v zraku, vodi, v podzemlju ali pa v skali. Vipavska dolina, sodeč po urejenih plezališčih v soteski potoka Bela nad vasjo Vrhpolje in na Gradiški Turi, vse bolj postaja tudi meka športnega plezanja - v širši okolici Vipave se namreč razteza kar več kot 500 različnih smeri. Se je pa ekipa oddaje Na lepše z jamarji spustila tudi v podzemlje Vipavske jame. Skozi njene rove naj bi se vitez Erazem Predjamski med obleganjem gradu neovirano oskrboval z živežem iz Vipavske doline. Danes pa jama zahtevnejšim turistom v spremstvu jamarjev omogoča tudi potapljaško izkušnjo.

“Znajdemo se v popolni temi in zaprtem prostoru. To ni za vsakogar,” pripoveduje potapljač Jaka Petruša. “Potrebnih je kar nekaj let izkušenj, da se počutiš sproščeno. Slovenske jame so za potapljače zelo zahtevne, predvsem zaradi nizkih temperatur in slabe vidljivosti. Edina povezava z zunanjim svetom je vrvica, ki jo vlečeš za sabo.”

V prihodnje se nam med občinama Vipava in Ajdovščina obeta tudi večje turistično sodelovanje. Poleg skupne turistične strategije naj bi uredili deset kilometrov rekreacijskih poti, postavili informativne table na določenih odsekih kulturne dediščine in uredili skupno turistično vodenje. Obiskovalcem pa naj bi ponudili tudi skupni turistično-gastronomski produkt vinske kulinarike.

Marjana Grčman, TV Slovenija