Do Leš, kjer domuje okoli 600 ljudi, najlažje pridemo po cesti iz središča Prevalj, že na poti proti vasi pa nas pričaka prvi spomenik preteklosti. Na cesti proti Lešam o rudarski zgodovini kraja priča obnovljen vhod v rov Franciscus, ki je rudarje v leško podzemlje vodil vse od leta 1849.

Odkritje premoga prebudi vas
Prav sredi 19. stoletja je leški rudnik veljal za največji rudnik rjavega premoga na Slovenskem, saj so v vseh slovenskih premogovnikih nakopali trikrat manj premoga kot v Lešah. Začetki rudnika segajo v leto 1818, ko je dunajski magistratni uradnik Blaž Mayer naključno odkril premog in pridobil rudarske pravice, dve leti pozneje pa so zaloge premoga že izkopavali ... dolgih 121 let, vse do leta 1939.

Z odkritjem premoga so se Leše začele razvijati, predvsem pa so se v kraj priselili številni rudarji oziroma knapi, kakor jim pravijo domačini, ki so prihajali predvsem iz severne Koroške, pa tudi iz Štajerske. Kmalu so imeli svojo bratovsko skladnico in prvo bolnišnico, saj nesreče v rudniku niso bile redke. Bolnišnico so zgradili leta 1856, v njej so bile tri bolniške sobe za 20 bolnikov, oskrba za poškodovane oziroma bolne rudarje pa je bila brezplačna.

V Lešah so s prihodom rudarjev zrasle številne knapovske hiše, uprave, gosposki domovi, začelo se je tudi kulturno življenje, saj so leta 1909 dobili prvo rudarsko pihalno godbo, prvo kulturno društvo na vasi pa je bilo registrirano leta 1921. Pred odkritjem premoga so Lešam "kraljevale" predvsem osamljene kmetije, na katerih so pridelovali vse ali pa večino tega, kar so potrebovali za življenje. Med najstarejšimi kmetijami, ki ležijo predvsem proti Mežici, se omenjajo Kresnikova, Krainzova, Aberova, Predolnikova, Podlesnikova in Ladrova.

Leški dvojčici
Leše pa skrivajo tudi dva umetnostnozgodovinska bisera, leški dvojčici in Leški rokopis iz 18. stoletja. Leški dvojčici sta pravzaprav cerkvi sv. Volbenka in sv. Ane, ki sta bili zgrajeni v času gotike, dvojčici pa ju domačini imenujejo zaradi njune lege, saj stojita le nekaj metrov narazen. Zakaj sta cerkvi tako blizu druga drugi, še danes ne zna pojasniti nihče.

Cerkev sv. Volbenka je bila zgrajena v 15. stoletju, postavljena pa je v tako strm breg, da je zahodni del njene ladje vkopan v zemljo in tako od zunaj deluje najnižje. Najlepši pogled na cerkev je s spodnje strani, kjer vse vogale mnogokotnega prezbiterija opirajo različno visoki in trikrat stopnjevani oporniki, steno pa krasijo še visoka dvojna okna. Za cerkev je značilno, da nima zvonika, je pa nekoč na strehi imela osmerokoten lesen stolpič, ki pa je pozneje pogorel. Notranjost zaznamuje predvsem baročni glavni oltar iz leta 1680, za katerega je značilen bogat kiparski okras.

Sv. Ana stoji nekoliko nižje, nastala pa je v prvi polovici 15. stoletja. Ob njeni severni steni stoji ozek zvonik, ki cerkvi daje videz ličnosti in vitkosti. Najlepši del cerkve je prezbiterij, ki je tako kot ladja pokrit s skodlami. Tako se s prastaro koroško streho cerkev lepo vključuje v svoje naravno okolje.

Znameniti Leški rokopis
Znamenite so tudi leta 1978 odkrite freske prvotno slikanih stranskih oltarjev in renesančno okrasje. Leški rokopis, ki ga zdaj hrani Univerzitetna knjižnica Maribor, je nastajal med letoma 1733 in 1761, na 77 listih pa so zapisani nabožni in posvetni teksti. Rokopisi so najstarejši dokaz slovenske govorice v Mežiški dolini, pa tudi začetek književnega ustvarjanja.

Pot pod noge in na vrh Pece
Kraj poleg umetnostnozgodovinske dediščine ponuja tudi lepo izhodiščno točko za sprehode v naravi. Medse vabijo polja in travniki, bujni sadovnjaki in tihi gozdovi. Za bolj navdušene pohodnike sta nad vasjo hriba Volinjak in Kav, na svoj račun pa pridejo tudi hribolazci, saj je blizu kar nekaj koroških vrhov. Med njimi kraljuje Peca, prijeten pa je tudi vzpon na Raduho, Uršljo goro ali Olševo, kjer si mimogrede lahko ogledate tudi Potočko Zijalko.

M. K.