Tako se je prejšnji teden tudi letos na pot iz Kopra, Maribora in Ljubljane podalo 50 novomeških študentov z nekaj pridruženimi prijatelji iz drugih krajev, ki so željni novih izzivov.
Sam sicer študiram v Ljubljani, zato sem se lani domov odpravil od tam, po uspešno prestanem testu pa sem se letos odločil za nov izziv, zato sem se na pot podal iz Kopra. Eden izmed bolj izkušenih članov naše letošnje ekipe, ki je med drugim prehodil znameniti Camino, nam je zelo kmalu razložil, da moraš biti za tak podvig malce mazohista, kar smo v naslednjih dneh vsi dodobra izkusili. Vendar pa mi za mojo odločitev ni niti malo žal, teden, ki je za mano, je izjemna izkušnja, ki jo bom priporočil prav vsakomur, ki me bo želel poslušati (pa tudi komu, ki me ne bo želel, hehe).

185 kilometrov hoje
Pot iz Kopra je izmed vseh treh najdaljša, zato smo se na pot odpravili že v ponedeljek, skupno nas je čakalo 185 kilometrov hoje. Ekipa je na začetku štela 10 "norcev" (tretji dan so se nam zaradi različnih predhodnih obveznosti pridružili še trije). Po obvezni jutranji kavici v Kopru smo se obrnili stran od morja, dobro zavezali čevlje in se pognali proti Bertokom, Dekanom, prečkali Rižano in se kmalu začeli dvigovati proti kraškemu robu. Pred zadnjim vzponom na kraški rob smo imeli v vasi Podpeč krajši odmor z okrepčilno malico. Vseskozi nas je namreč s kombijem spremljal naš zlati spremljevalec Marjan, ki je skrbel za naše obroke, svežo vodo, obenem pa smo lahko v kombi tudi odložili (vsake toliko časa) pretežke nahrbtnike. Na vrhu vzpona se nam je odprl čudovit pogled na Primorsko in v sončnem dnevu smo se po gozdni poti podali proti prvemu pravemu testu na naši poti, Slavniku. Vzpon na Slavnik sam po sebi ni preveč zahteven, ko pa všteješ predhodnih trideset kilometrov hoje, nihče ravno ne "priteče" gor. Naše mučenje je bilo na vrhu več kot poplačano, saj je pogled, ki se ti razprostre, ko se ozreš naokrog, neverjeten, videlo se je celo do Benetk. Po krajšem premoru in krstu letošnjih novincev smo se samo še spustili do vasi Skandanščina, kjer smo prespali v vaškem domu.

Čez Brkine
Drugi dan nas je pot vodila čez Brkine. Ta dan smo malce več hodili po cesti, mimo vasic Brezovo Brdo, Pregarje, nato pa smo prispeli v Čelje, kjer so nam domačini v vaškem domu pripravili prelep sprejem in pojedino z domačo juho in dvema menijema glavne jedi. Počutili smo se bolje, kot bi se v vsakem hotelu, zato se je naš postanek precej zavlekel. Posledice smo čutili nekaj ur pozneje, ko smo s čelnimi svetilkami in odsevnimi jopiči marširali v Bač, kjer smo spali v torek in kamor smo prispeli šele okoli polnoči. V Baru Skok so nam spet postregli z dobrotami, tokrat pečenimi na žaru, nato pa smo prespali v garaži prijaznega šefa gostilne. Naslednje jutro smo se komaj odpravili naprej, saj je tako užival v naši družbi, da smo se mu zelo težko izvili iz prijema.

Vzpon na Mašun
Sreda je bila zame najbolj mučna od vseh dni na poti. Večji del poti je predstavljal vzpon na Mašun in spust z njega. Najprej smo hodili ob robu vojaškega poligona Poček, potem pa po gozdni makadamski poti skoraj cel dan. Po desetih kilometrih vzpona, ki ni bil preveč naporen, je sledil kar dvajset kilometrov dolg spust proti gradu Snežnik. Ta dan smo prav vsi za vedno ugotovili, da je hoja v dolino precej težja kot v hrib, obremenitev za že tako načete sklepe in mišice pa je bila zelo huda. Poleg tega je težava tudi psihološka, saj se pokrajina prav nič ne spreminja in se ti celoten dan zdi, kot bi stal na mestu. V sredo smo spali v vasi Markovec, v garaži gostišča Mlakar, kjer so nam celo dovolili uporabiti kuhinjo, da smo v njej pripravili večerjo. Na vsej poti sem bil na splošno najbolj navdušen nad domačini, povsod, kamor smo prišli, so nas prijazno sprejeli, nam ponudili okrepčilo, čeprav smo jim lahko vrnili le z zahvalo in kakšno pesmijo (s sabo smo prevažali tudi harmoniko in kitaro, naša pohodnika glasbenika pa sta skrbela za dobro vzdušje na celotni poti).

Markiranje poti
V četrtek smo se iz Loške doline najprej počasi dvigali proti Malemu Logu. Eden od domačinov, poznavalec tamkajšnjih gozdov, je hodil z nami, da smo lahko markirali pot, kar nam bo v naslednjih letih zagotovo koristilo. Četrtkova etapa je bila najkrajša, "le" 27 kilometrov, in počutili smo se, kot da smo na lažjem sprehodu, ko smo hodili prek izjemnih gozdov in jas tega dela Slovenije. Najvišja točka četrtkove poti je bil Kamni grič, od koder smo se prek Travne gore spustili do Nove Štifte in poznane romarske cerkve. Po nekaj obveznih "gasilskih" fotografijah smo se spustili do četrtkovega cilja v Ribnici. Vmes smo se sicer ustavili še v Brežah na domačem pivu v gostišču Makšar, ki nam je dalo zalet za še zadnji del četrtkove poti, v Ribnici pa so nas sprejeli v tamkajšnjem študentskem klubu, kjer smo tudi prespali.

TV-zvezde
V petek zjutraj smo za kratek čas postali televizijske "zvezde", saj je ekipa Kanala A prišla posnet prispevek o našem podvigu. Snemalec je v naši družbi tako užival, da je obljubil, da se nam drugo leto pridruži. Nato smo se prek Svete Ane začeli vzpenjati v Suho krajino. V Raplevem smo, "sredi ničesar", ustavili kombi Family Frost, si izjemno zadovoljni privoščili sladoled in se prek Žvirč in Prevol podali še na zadnji vzpon na naši poti.
V Malem Lipju nas je spet sprejel eden izmed domačinov in nam z domačo salamo olajšal zadnji del petkove poti (na tej točki je "dušo izpustil" celo moj fotoaparat), nato pa smo zagrizli še v zadnji hrib in se kmalu začeli spuščati v rodno dolino, na Dolenjsko. V Žužemberku smo se srečali z ljubljansko odpravo, po obveznem kopanju v Krki smo ob spremljavi kitare zapeli nekaj pesmi in se v zavetju kozolca odpravili spat z mislijo, da smo že skoraj doma.

Minilo, kot bi mignil
Zadnji dan je minil, kot bi trenil. Hodili smo mimo Soteske, Straže in Češče vasi, po vsem znanih krajih in z nekaj obveznimi "pit stopi" v režiji domačinov okoli šeste ure "prišepali" domov v Novo mesto. Pridružila se nam je še mariborska odprava in skupaj smo zavzeli novomeški Glavni trg. Tam nas je sprejel župan, nato pa so nam organizatorji projekta pripravili še malico, po kateri so nas nehale boleti noge, tako da smo se skupaj še malce poveselili, izmenjali izkušnje, nato pa smo se (počasi) poslovili in šli na prepotreben počitek v domačo posteljo.

Vendar se nismo poslovili za dolgo. V šestih dneh smo skovali ogromno skupnih načrtov in postali izjemna ekipa. Na začetku 13 posameznikov, sicer znancev in prijateljev, se je v šestih dneh zlilo v "neprebojno" celoto. Ni bilo lahko, daleč od tega. Potrebno je bilo veliko znoja, bolečin, žuljev, hladilnih krem, takšnih in drugačnih bojev s samim sabo. Ko pa si se ozrl okoli sebe, si videl 12 soborcev, ki so grizli prav tako kot ti, in ugotovil si, da se ne mučiš sam, ampak se tudi drugi mučijo s tabo in tudi zate.
Takrat je vse postalo lažje, noge so bolele malce manj, nahrbtnik je postal lažji, pot pa precej krajša. Pot, na kateri sem spoznal nove ljudi, pot na kateri sem ljudi, ki sem jih poznal že prej, spoznal na nov način. Pot, ki mi je pokazala izjemne lepote Slovenije in predvsem moje zmožnosti. Pot, na katero se bom zagotovo še vrnil. Pot, ki jo priporočam prav vsakomur, tudi če me ne želi poslušati.
"Hodam, a jedva da stojim, ali hodam dalje, a nije mi normalno da mogu."
*David, vodja koprske odprave
Gašper Beg, MMC-jev bloger begson13