Že ob prvem pogledu na nagnetene strehe mestnega jedra je jasno, da je imel Piran - stisnjen med morje in obzidje, ki ga je varovalo pred napadi s kopnega - za razvoj zelo skromno odmerjen prostor. Mesto je ohranilo srednjeveško zasnovo z ozkimi ulicami in tesno strnjenimi hišami, ki se od obalne ravnice stopničasto dvigajo proti vrhu slemena.

Prometejsko mesto ognja
Naselje so verjetno ustanovili begunci iz Ogleja, ko je tega sredi petega stoletja porušil hunski strah in groza, kralj Atila, glede etimologije njegovega imena pa obstajata dve teoriji: “stara šola” trdi, da izvira iz keltske besede bior-dun (“kraj na griču”), mlajša generacija pa ga razlaga z grško besedo pyr - ogenj, češ da je prvotno naselje služilo predvsem kot svetilnik za ladje, ki so plule v bližnjo grško kolonijo Aegido na območju današnjega Kopra.

Sprehod po vijugastih, tlakovanih ulicah, pod bogatimi kamnitimi portali, mimo pročelij, balkonov, napisov in grbov, lahko obiskovalca z vsaj malo zgodovinske domišljije popelje v čase zahodnorimskega cesarstva, vdora Slovanov v Evropo, beneških osvajanj, Napoleonovih pohodov in avstro-italijanske vladavine. Vsako od teh obdobij je na Piranu pustilo svojo sled.

Mestno jedro je bilo dolgo časa morski pristan, ki se je globoko zajedal v kopno. V 19. stoletju so ga (zaradi smradu, nečistoče in zdravstveno-higienskih razlogov) zasuli in preuredili v današnji Tartinijev trg. Po trgu so eliptično speljali tirnice za električno železnico, ki je Piran do leta 1953 povezovala s Portorožem in Lucijo; motiv te ureditve se kaže tudi v zasnovi današnje elipsne ploščadi iz belega kamna, ki jo je ob 300-letnici Tartinijevega rojstva projektiral arhitekt Boris Podrecca.

Benečanka: Spomenik ljubezni in klofuta opravljivcem
Na robu Tartinijevega trga stoji prelepa rdeča stavba, najlepši primerek beneškogotske arhitekture v Piranu. T. i. Benečanka je bila zgrajena sredi 15. stoletja in je tako najstarejša ohranjena hiša na Tartinijevem trgu. Med oknoma drugega nadstropja je vzidana kamnita plošča z levom, pod katerim je napis Lassa pur dir (Pusti, naj govore).

V zvezi s tem napisom se je po ustnem izročilu ohranila legenda, ki pravi, da se je v časih, ko je bil Piran še del velike Beneške republike, neki premožen beneški trgovec zaljubil v lepo mlado Pirančanko. Pogosto je prihajal v mesto in jo obiskoval, ji prinašal dragocena darila in se pozneje celo odločil, da ji bo ob mandraču tik ob mestni Loži zgradil lepo hišo. Izvoljenki je želel dokazati moč svoje ljubezni, Pirančanom pa, kako je bogat in kako malo se zmeni za opravljanje. Ljubosumje meščanov se je zaradi prelepe hiše tako razbohotilo, da si je par v lastno obrambo izmislil napis, ki se je do danes ohranil na pročelju.

Drugi pomembni trg, ki v marsikomu vzbudi nostalgijo po Poletju v školjki, je Prvomajski trg; njegova zasnova kaže na tradicijo rimskih mest. Baročni trg obvladuje vodnjak na pravokotni, zaobljeni in dvignjeni ploščadi, ki jo ob stopnišču stražita kamnita lika (morda Mars in Atena ali pa Pravica in Zakon), na zadnjih vogalih pa gola dečka, ki držita ribi (iz njunih čeljusti se je iztekala v vodnjak deževnica).

Naštevali bi lahko v nedogled: nad mestom, denimo, bdi stolna cerkev sv. Jurija (verjetno iz 12. stoletja). Sveti Jurij iz Kapadokije, vitez in zaščitnik orožarjev ter vojščakov (in seveda tisti, ki je ubil zmaja), je namreč zavetnik mesta. Ogledate si lahko še osem manjših cerkva (cerkev Marije Tolažnice, cerkev Marije Snežne, cerkev sv. Klementa in dr.), minoritski samostan sv. Frančiška z znamenitim križnim hodnikom ali pa splezate do mestnega obzidja, od koder se odpre znani razgled na Piran, kakršnega poznamo z razglednic.

Ko pade noč ...
Na odprtje prenovljenega akvarija še čakamo, Pomorski muzej Sergeja Mašere je, roko na srce, le za bolj potrpežljive navdušence nad pomorstvom, večerno življenje (ker o “nočnem” bi res težko govorili - je pa res, da si malce 'žalostno izgledajoče' diskoteke/kazinoja Tri papige nismo pobliže ogledali) pa se je v zadnjih dveh letih iz (predvsem od Ljubljančanov) obleganega Café Teatra razširilo na še nekaj lokalov z malce širšo ponudbo koktajlov.

Nekdanja reka Italijanov, ki se je ob koncih tedna zgrinjala na morske večerje, se je v zadnjih letih spremenila v stalen pretok malce bolj zainteresiranih turistov, ki oboroženi z vodiči krožijo okrog svetilnika, do Punte in nazaj. Čeprav Piran seveda že dolgo ni več samo naša skrivnost - če je to sploh kdaj bil -, je toliko bolj vreden vsaj poldnevnega obiska. V nadaljevanju si oglejte galerijo nekaj najbolj tipičnih piranskih razgledov, stavb in arhitekturnih detajlov.