Kratke dokumentarne reportaže Na naši zemlji so zgodbe vasi, ki čisto počasi postajajo spomini. Posneli smo jih v času, ko jih še ni ločevala bodeča žica. Zgodbe vasi so izpovedane skozi redke samorastnike, ki še vztrajajo na svoji zemlji. In niso odšli v svet za bolj belim kruhom.

Številni izmed njih so bili prvikrat pred televizijsko kamero in prek svojih osebnih zgodb so govorili o podobi njihove vasi. O svojih izgubljenih sanjah, željah, hrepenenjih in davno pozabljenih ljubeznih. Pa o krivicah, ki so se jim dogajale, ko so jih delili državni in politični sistemi ter jih ločevale vojske in različne denarne valute. Številni so se pred kamero nehote razkrili bolj, kot bi se domačim kadar koli. Čisto, iskreno in ranljivo.

"Eno pivo sem si želela spiti, ko sem bila mlada. Pa nikoli ni bilo 'soldov' …" je pred kamero pripovedovala gospa Marija Žido iz Čepincev. "Vse smo poskrili pred vojaki. Vse je za vojsko šlo. Sem mogla šparati, da so drugi otroci imeli. Ko sem dobila prvo pokojnino, sem si šele lahko kupila prvo pivo. Šestdeset in pet let sem imela. Razumete?"

Karel Lapanja iz Orehka, vasice, ujete v brazde Cerkljanskih grap, nam je razlagal, kako se tu zemlja vate zraste: "Še kak dan si želim. Še kak dan svojega življenja. To pa ne vemo, kdaj bo steklo vse skupaj … Čim več življenja si želim. Lepo je živet. Ker tam ne bom videl nič, ko me ponesejo noter."

Zdaj že pokojni Marjo Erzetič iz Imenja pa je govoril o svojih željah: "Dosti denarja in v južne kraje, kako "mlado potuči po riti". To sem zamudil." Njegov sosed Radovan Bajt pa dodaja: "Ampak naš vlak je že odpeljal. Bomo rekli samo še zadnji amen." Ludvik iz vasi Radenci ob Kolpi pa vse svoje življenje ni vedel ne za pisanje ne za branje. Obzorje njegovega sveta so bili robovi vasi Radenci, v kateri je - kdo ve, zakaj - pletel ribiške mreže.

"Če ga imam rada? Saj se tudi žvine navadiš, ko je zadosti dolgo v 'štali'," je bila do svojega moža Franceta šaljiva Petračeva Micka s Hudega Vrha, znana ljudska pevka. "Sej se tudi na kravo navadiš, če je zadosti dolgo v 'štali'."

Obiskali smo vasi Imenje, Rajšele, Rut, Velike Dole, Brezovk, Miliče, Andovce, Dane in Čepince. Izbrali smo pozabljene in prezrte kraje, pogosto položene na robove naše države, ki zaradi arhitekture in razgledov nikoli ne bodo postali izložba turizma. Imajo pa toliko močnejšo zgodovino, prek katere tipamo tudi lastno minljivost.

V ospredju so postavljenje zgodbe malega človeka, vsakdanje podobe, ki odražajo tudi minljivost našega časa. Serija je poklon malim vasem, predvsem tam živečim ljudem, ki so svoje odhajajoče vasi oživeli skozi svoje osebne podobe, pogosto z nemalo bolečine. Uspeh je, da smo uspeli pred objektiv ujeti njihova intimna občutja, solze, žalost, skrite in nikomur povedane želje. Serija izpoveduje živo bolečino domačinov zaradi ruševin, v katera se spreminjajo njihovi domovi in pa revščine, ki zaboli vedno znova, ko se zdrami spomin. In oni še kar verjamejo, da se bo z njimi, samorastniki na svoji zemlji, vasi povrnilo življenje. Dom je namreč tam, kjer je srce.

Izginjajoče vasi so simbol upora lastni minljivosti in triumf življenja. In tam še živečim ljudem nocoj pošiljamo zgodbo njihove vasi. Ja, to je za vse vas, ki pogumno vztrajate na robovih naše meje.