Tako mi o novodobnih turistih pripoveduje Marjana, gospodinja na kmetiji Govc-Vršnik, sredi Robanovega kota. Sedeč za mizo z obveznim katurovcem, kot tu rečejo solčavskemu borovničevcu, in obloženo s savinjskim želodcem. Prav takšnim, kot so ga njega dni pripravljali za kralja Jurija in mu ga v škatlah iz lipovega lesa po diplomatski pošti pošiljali na angleški dvor.

"Celo Solčavsko zelo dela na tem počasnem razvoju. Gre za potrpežljivi turizem. Vztrajamo pri normah iz preteklih let. Je pa težko ohraniti krajino in kakovost hrane. Potrebujemo precej rok za delo, za to, da je urejena okolica, da se predelata mleko in meso. Solčava je zelo majhen kraj in težko dobiš soseda ali sorodnika, ki ti bo pomagal. Vsi smo namreč vpleteni v turizem. Na kmetih se veliko dela, sem pa prosta takrat, ko drugi niso. In dostikrat grem v dežju do konca doline. Takrat ne srečam nikogar in je super. In v dežju je enako lepo," sklene razmišljanje o turizmu.

Solčavsko tvorijo tri ledeniško preoblikovane doline, Matkov in Robanov kot ter Logarska dolina. Občina je s petimi prebivalci na kvadratni kilometer najredkeje naseljena v Sloveniji. 548 prebivalcev obvladuje okoli 100.000 obiskovalcev letno. Glede na turistični barometer, ki ga vodijo v TIC-u Rinka v Solčavi, pride največ Špancev, Nizozemcev, Američanov in Kanadčanov, Izraelcev, Nemcev in Belgijcev. Lani je bilo 42 % prenočitev domačih in 58 % prenočitev tujih gostov. Kar kaže na ravno obratno stanje, kot je bilo v letu 2016. Kako se torej na tem geografsko zaprtem območju razvija turizem?

"Najprej smo imeli vsebino, potem smo pa začeli 'cegle' postavljati"
"Naša baza je majhna in to se pozna na vsakem koraku. Pošta Slovenije je ugotovila, da je pri nas nerentabilna. Kljub temu smo se odločili, da pošto obdržimo in zdaj jo pokrivamo iz javnih sredstev. In če me sprašujete po bankomatu, ja, imamo enega. Ampak številke zopet pravijo, da ni rentabilen. Pa smo ga, če smo ga hoteli obdržati, sofinancirali. Tu smo stvari vzeli v svoje roke. Si predstavljate turista, kako bi pri nas sploh funkcioniral, če ostanemo praktično brez osnovne infrastrukture? To je smešno," razlaga Mateja Brlec Suhodolnik iz Centra Rinka v Solčavi, ki je zadnja leta postal neformalno stičišče tako domačinov kot turistov. Večnamensko središče s trajnostno zasnovo, čeprav to zadnje na Solčavskem neradi slišijo.

"Domačini te besede ne uporabljamo, razen kadar želimo tujcem dopovedati, kako živimo," je kritičen Marko Slapnik, eden od ustanoviteljev Zavoda Poseben dan. Obiskovalcem na inovativen način prek doživetij predstavlja območje, ki ga zapirajo Karavanke, gora Olševa in vrhovi Kamniško-Savinjskih Alp. "Trajnost v navednicah je naš način življenja z naravo. In ta tok pri nas teče že stoletja, kar je lepo opisal Robanov Joža v knjigi Preproste zgodbe iz Solčavskih planin." Solčavani so v turizmu že pred tridesetimi leti izbrali svojo pot. Gre za nadgradnjo načina življenja tukajšnjih ljudi in občina je v trajnostni razvoj turizma v zadnjih desetih letih vložila kar sedem milijonov evrov. Ogromno za tako majhno skupnost. Sploh, če vemo, da je celoten letni proračun občine Solčava manj kot 1 milijon evrov.

"Najprej smo imeli vsebino, potem smo pa začeli cegle postavljati. Ampak stvari, ki so nam samoumevne, niso za vse. Zelo dobro se spomnim leta 2006, ko smo gradili šolo. Mojstri so hoteli dati plastično fasado, mi smo se pa uprli in hoteli leseno. Pa smo trčili ob predsodke – češ, kako drago je vzdrževanje, barvanje na vsake tri leta ... Skupaj z Živo Deu, krajinsko arhitektko, smo zagovarjali dejstvo, da macesnove fasade ni treba z ničimer zaščititi. Tako so šola, Center Rinka, fasada in notranja oprema iz gorskega lesa. Nezaščitenega. Macesen, ki z leti počasi dobiva sivo patino, svojo naravno zaščito," pripoveduje Mateja Brlec Suhodolnik.

Ja, zanimiv je solčavski visokogorski macesen. Ko so pred leti delali raziskavo ostrešja tamkajšnje cerkve Marije Snežne, so ugotovili, da je narejeno večinoma iz macesnovega lesa, ki je starejši od sedemsto let. Nikoli zaščiten, nikoli prelakiran in še vedno v odličnem stanju. Negorljiv. V starih »olcerskih« bajtah, kjer so nekoč živeli sekači, sta trama nad ognjiščem vedno samo počrnela, nikoli pa se nista vžgala, ker sta bila posekana pozimi in v luninem mlaju.

Iz turizma želimo dostojno preživetje
V osemdesetih letih je izletniški turizem z divjimi kurišči, neurejenimi odlagališči in parkiranjem – predvsem Logarski dolini – povzročal veliko škodo. Zato so domačini ustanovili svoje podjetje, pridobili koncesijo in postavili razvojne cilje za upravljanje krajinskega parka. Kot prvi v Sloveniji so za vstop v park uvedli vstopnino in s tem vpeljali sistem za njegovo ohranitev ter upravljanje. Denar so namenili za razvojne projekte, za čiščenje doline in izgradnjo infrastrukture. "Hočemo turizem, ki upošteva naš način življenja. Tako gozdarstvo, kmetijstvo kot obrt," je bil prepričan Gusti Lenart, začetnik miselnih premikov pred petindvajsetimi leti. Danes drugo leto zapovrstjo Krajinski park Logarska dolina upravlja Občina Solčava.

"Že pred leti smo imeli slogan, ki si želim, da bi še naprej veljal. Logarska dolina ni tu zato, da bi jo spreminjali, ampak zato, da bi ona spremenila nas. Ljudje, ki razumejo ta slogan in si želijo po njem živeti, so pri nas dobrodošli," sklene Marko Slapnik razmišljanje o Logarski dolini, katere podoba se je v zavest Slovencev vtisnila skozi legendarni spot "Slovenija, moja dežela", v katerem je bil ujet močan nacionalni naboj. Danes se tu ne govori več le o Logarski dolini, temveč o celotnem turističnem območju Logarska dolina – Solčavsko, po katerem so razpršeni razvojni programi. Logarska dolina namreč sama zase, brez zaledja kulturne identitete celotnega Solčavskega, ne bi več zmogla konkurirati izjemni ponudbi na globalnem turističnem trgu ter zadovoljevati visokih pričakovanj gostov.

Solčavski turizem gradi na ozaveščenih posameznikih, ki razumejo pomen povezovanja kulturne dediščine in sobivanja ljudi v čistem okolju. "Skrbimo za to, da ni masovnega škodljivega vpliva na posamezne točke. Ne želimo iz Solčavskega narediti Postojnske jame. Želimo pa dostojno preživeti iz tega naslova," je odločna Mateja Brlec Suhodolnik.

Odličnost brez avtobusne povezave
Solčavsko je leta 2009 dobilo naziv "Evropska destinacija odličnosti”. Pri tem je ironično to, da do te vrhunske destinacije ni javnega prevoza. Ni dnevnega avtobusa, ki bi povezoval Solčavo in Logarsko dolino z Ljubljano. Dnevno ju s svetom povezuje le avtobusni prevoznik Nomago, na relaciji Solčava-Celje. Nekoč pa je bilo drugače, bolj svetovljansko. Dvakrat dnevno je tekla živahna avtobusna linija Zagreb–Logarska dolina. Ob enih in ob štirih. "To so bili lepi časi," se spominjajo domačini.

A samo od preteklosti se ne da živeti. Po dvajsetih letih se je v Logarski dolini zaprlo smučišče Ložekar. Na njem so smučali domačini in gostovale šole v naravi. "Vsako leto je bilo težje," pripoveduje Aleš Klemenšek, upravitelj družinskega smučišča Ložekar. "Za obratovanje ene male vlečnice je bilo potrebne vedno več birokracije, vedno več izobraževanj, tehničnih del, zaposlitve raznih pomožnih služb." Tako kot pri Ložekarju, čisto tiho ugašajo tudi druga mala smučišča po Sloveniji. Ugašajo mali generatorji mladih smučarjev, ki so poznejši gostje velikih smučarskih centrov. Ampak o tem se ne razmišlja. Toda Klemenšek je trmast. Tako kot večina Solčavanov. "Deset let smo klicali na pomoč, da bi bila zakonodaja bolj pisana na kožo malim smučiščem. Pa nič. Ampak se ne damo. Zgradili smo hišo, v kateri bomo oddajali luksuzne apartmaje. In smučišče bo obratovalo za naše goste." Na posestvu Ložekar je danes odlična ponudba za najzahtevnejše goste pod imenom Alpske sanje.

Investicije solčavskega turizma so usmerjene v to, da se obiskovalci bolj povežejo tako z domačini kot tudi z naravo. Vse več je zgodb uspešnega povezovanja. Žal regijski park Kamniško-savinjske Alpe ni zaživel, se pa zadnja leta turistično prebuja Zgornja Savinjska dolina z Lučami in Mislinjo. Solčavsko je že od leta 2016 vključeno v Zeleno shemo slovenskega turizma in je nosilec srebrnega znaka SLOVENIA GREEN. V letošnjem letu pa se preverjajo v izpolnjevanju pogojev za SLOVENIA GREEN PARK za zavarovano območje Krajinski park Logarska dolina. Na Solčavskem "trajnostni razvoj" in zeleni turizem niso projekti in muhe enodnevnice, temveč način življenja tega potrpežljivega gospodarjenja.

"Povezave čez mejo so zaželene, čeprav se je v praksi pokazalo, da je v glavah ljudi še kar nekaj ovir," pripoveduje Marko Slapnik.

V turizmu so zgodbe nujne. Vendar ne kakršne koli. Pomembne so resnične zgodbe, ki obiskovalcu pomagajo razumeti, kaj vidi, sliši, kaj prehodi, kaj pojé. Ovca, kamen, les, voda in odličnost v kulinariki – v teh odmaknjenih dolinah se rojevajo vedno nove. Nove generacije premikajo meje turizma na Solčavskem. Lesene igrače, ki nastajajo izpod rok mladih gospodarjev na visokogorski kmetiji Žibovt. Preučevanje fosilov, metuljev in redkih vrst kobilic. Izdelovanje večernih toalet, čisto prave obutve in umetniških slik iz volne avtohtone solčavske jezerske ovce. Novi welness v Hotelu Plesnik. Pravljični gozd za otroke. Novi sobodajalci, vsak s svojo posebno, zelo lokalno zgodbo.

Ja, doline na koncu sveta imajo vrata v svet široko odprta.