Grad, postavljen pred 123 metrov visoko skalo, katere del se uporablja kot zadnji zid nekaterih prostorov v gradu, je bil prvič omenjen leta 1274. Zgradili so ga oglejski opati in mu dali gotsko podobo. Pozneje so ga prezidali novi lastniki iz rodbine Luegg, katerih najznamenitejši predstavnik je Erazem Predjamski.

Po Erazmovi smrti so ga v roke dobili Oberburgi in Purgstalli, leta 1567 pa ga je dal nadvojvoda Karel v najem baronu Ivanu Kobenzlu, ki je grad dozidal in preuredil v današnje renesančno poslopje. Grajsko poslopje deluje nekako enostavno in skromno, saj zaradi svoje lege ne potrebuje bahavih okrasov, ki bi pričali o njegovi posebnosti.

Erazem Predjamski – roparski vitez ....
Z gradom je neločljivo povezana legenda o Erazmu Predjamskem, mladem, postavnem roparskem vitezu, ki se je uprl habsburškemu cesarju in se pridružil ogrskemu kralju Matiji Korvinu, zato ga je cesar ukazal ubiti. Erazem se je zatekel v svoj grad, od koder je skozi skrivne rove pod gradom hodil na roparske pohode in si nabiral zaloge, ki so mu pomagale kljubovati zalezovalcem. Ubili naj bi ga s pomočjo izdajalskega služabnika, ki je z gorečo svečo označil prostor, v katerem se je Erazem nahajal. Po Valvazorju naj bi bil to »prostor, kamor še cesar hodi peš...«, vendar pa ...

... ali borec za viteške vrednote
Po drugi razlagi naj bi zgodbo o smrti plemiča na stranišču razširili Habsburžani, ki so želeli izkoreniniti legendo o pogumnem vitezu, ki se je uprl cesarju in gojil viteške vrednote: neustrašnost, bojevitost in prijateljstvo. Erazma naj bi s kamniti kroglami, ki so ga stale življenja, ubili v njegovi sobi, skozi rove pa ni hodil na roparske pohode, ampak je bil njegov grad postojanka ogrskih konjenikov, od koder so dvakrat napadli Trst. Erazma je namreč močno prizadela smrt najboljšega prijatelja, ki ga je dal cesar obglaviti, zato je v dvoboju ubil cesarjevega sorodnika, to pa je vodilo do spora in »vojne« s cesarjem. Kar koli že verjamete, legenda pravi, da so ga pokopali pri cerkvici v Predjami, na njegovem grobu pa raste lipa, ki naj bi jo zasadilo njegovo dekle.

Skrivnost podzemnih rovov
Grad je res mogočen in romantičen, a je bil vse prej kot prijeten za bivanje, saj skozenj pihajo sape iz podzemlja, zadnjo steno pa spirajo kapljice vode, ki že tisočletja curljajo in izpirajo skalo, na katero se grad naslanja. V steni je več naravnih vhodov v kraško podzemlje, ki vodijo v množico povezanih rovov, razporejenih v več nadstropjih. Jamski splet naj bi bil dolg 140 kilometrov in velja za drugi največji jamski sistem v Sloveniji. Raziskanih je 13 kilometrov, med njimi t. i. Erazmov rov, ki vodi na svobodo, proti Vipavi.

Aleksandra K. Kovač