Slovenija je "eden tistih krajev, za katere vsi pravijo, da so osupljivi, a jih ni še nihče obiskal", svojo reportažo, objavljeno v britanskem časopisu Mirror, začenja David Collins. Po kratkem uvodu v geografijo ("Slovenija, obkrožena z Italijo, Avstrijo, Madžarsko in Hrvaško, je majhna dežela z malo več kot dvema milijonoma prebivalcev, ki pa so zelo ponosni na svoj dom.") pa začne naštevati lepote Slovenije.

Od Bohinja, kjer je preživel svoj počitniški teden, in bližnjih Triglavskih jezer, do čudovite Postojnske jame in Blejskega jezera z otočkom - vse ga je očaralo. Slovenija je "najbližje naravnim lepotam Nove Zelandije, ne da bi ti bilo treba zapustiti Evropo ali plačati pravo bogastvo", še piše.

Odlična hrana in ustrežljivo osebje
Seveda ni pozabil peti hvale niti odlični slovenski kulinariki ter gostoljubnosti in prijaznosti bohinjskih hotelirjev, z odobravanjem pa je ugotovil še, da so slovenski avtobusi točni in pogosti ("Čakati ni bilo treba niti 10 minut."). Navdušilo ga je tudi dejstvo, da je kljub razvitemu turizmu v Bohinju še vedno mogoče najti osamljen kotiček: "Ko sva sedela na obrežju jezera, sva se počutila kot edina človeka na svetu."

Prav poseben, slovenski, humor
V reportaži opiše tudi prigodo, ki jima je "predstavila slovenski sarkazem - posebno različico humorja". Taksist, ki je novinarja in njegovo dekle Gemmo odpeljal od letališča do Bohinja, jima je namreč mimogrede navrgel nekaj osnovnih informacij o svoji domovini: "Res je, tukaj jemo ljudi. Saj vesta to, ne?" Po naključju sta na istega taksista naletela tudi zadnji dan, ko jima je s širokim nasmeškom dejal: "Sta videla, v resnici le ne jemo ljudi."

Reportažo Collins sklene z besedami: "Zadnjo noč pred poletom domov pa sva si želela le, da bi prišla za dva tedna in ne le za enega."