Vasica leži na hribu nad dolino Branice in na robu kraške planote ter v bližini gradu Rihemberk. Na začetku 20. stoletja je v dvajsetih hišah živelo več kot sto prebivalcev. Starodavno naselje, ki velja za enega najbolje ohranjenih naselbinskih spomenikov v Sloveniji, je nato dolgo umiralo. Pred dvema desetletjema sta v vasi živela le še dva prebivalca. Potem so počasi začeli prihajati prvi priseljenci. Danes vas šteje 18 prebivalcev.

Na Pedrovo so se preselili zaradi miru, tišine in, kot pravijo, posebne energije. Pisateljica Mateja Gomboc je povedala, da ji vasica nudi neverjeten mir in navdih za ustvarjanje: "Tudi notranji mir. Ne samo, da te zjutraj zbudijo ptički in da se od dneva posloviš s skovikanjem sov in rukanjem srnjakov. Tako prijetno je tukaj. Če greš na drugo stran vasi, ti ta ponuja čudovit razgled od Nanosa do Furlanije, odpre se ti Vipavska dolina, Braniška dolina, Čavensko pogorje, Trnovski gozd ... Tukaj je tako, kot bi bilo nekaj čarobnega v zraku, zato dobim tudi veliko navdiha za pisanje knjig."

87-letna Almira Abolnar je ena redkih domačink. Živi sicer v Šempetru, vasico, kjer je preživela otroštvo, pa pogosto obišče. "Vas je bila revna. Ljudje so bili revni, zlasti v letih pred II. svetovno vojno. Jaz sem hodila v italijansko šolo do leta 1947. Prebivalci so zato iskali boljše življenje. Ko so se Istrani izseljevali in prodajali posesti, so si moji trije bratje ustvarili življenje v Pobegih v Kopru."

Borut Kokalj živi na nekdanji domačiji Pri Čilčevih. Povedal je, da so domačini skupaj s tistimi, ki so nekdaj živeli v vasi, želeli pokazati vasico obiskovalcem. "Vasica je namreč pred dobrima dvema desetletjema kazala drugačno podobo. Pred sto leti je tukaj vrvelo, vasica je štela več kot sto prebivalcev. Po drugi svetovni vojni pa so se odselili, predvsem v Koper in okolico. Po letu 1990 se je ta trend začel obračati, ko je v vas prišla prva družina. Danes nas tukaj živi 18 in vsi se ukvarjamo s kako dejavnostjo: Toncevi imajo turistično kmetijo, mi imamo Zavod Jerbas, ki se ukvarja s proučevanjem in promocijo naravne in kulturne dediščine, v vasi imamo pisateljico Matejo Gomboc, tukaj ustvarja akademski kipar Peter Abram."

Marko Rožič iz Ljubljane v vas prihaja več kot 35 let. V njej si je obnovil staro hiško iz leta 1700. "Najlepše je, ko se usedeš na klop in gledaš v zeleno. Pa je vse gluho. Prvi večer je problem, ker je takšna tišina in težko spiš. Drugi večer pa greš spat s kurami. Tukaj ni internetne povezave, televizije ne gledamo, radia ne poslušamo. Živimo z naravo."

Ariane Simčič živi v hiši, ki se je včasih imenovala Metkina hiša. "Iskala sem dom, in ko se prišla na Pedrovo ter videla to hiško, sem si takoj rekla: tukaj bom ostala! Če bi mogla, bi ostala še tisti dan. V enem mesecu sem se preselila. Tukaj je bilo po moji meri, kot obleka, ki ti pristoji in vidiš, da je prava številka. Najbolj zanimive so bile priprave vseh vaščanov na ta dogodek. Bila je ena čudovita povezanost. Vsi smo nekaj pripravili za ta dan. Jaz sem dobila od soseda rožmarin in počakala, da je sosed pomolzel kozo in nato pripravila čudovito milo."

Kmetija Pri Toncevih se ukvarja s turistično ponudbo. Mark Smerajc je mladost preživel pri noni in nonotu na Pedrovem, v hiši Pri Toncevih. "Vas je tako avtentična in neiznakažena, da smo se z družino preselili sem. Trenutno se edino naša družina ukvarja s turistično nastanitvijo in gostinsko ponudbo. Gostje prihajajo z vseh kontinentov, od Arabcev, Američanov, Avstralcev, Novozelandcev ... V glavnem ljudje iz velemest, ki so siti 'šundra'. Vsi so začudeni nad tukajšnjo tišino in mirom, sploh si niso predstavljali, da še kje obstaja takšen kraj."