Pogled na Vipavo od zgoraj. Foto: RTV SLO
Pogled na Vipavo od zgoraj. Foto: RTV SLO
Vipavska dolina
Pogled proti Nanosu, na vrhu katerega je tudi televizijski oddajnik. Foto: RTV SLO
Vipavska dolina
Pogled proti Krasu in zahodu Vipavske doline. Foto: RTV SLO
Umetno zajezitveno jezero Vogršček. Foto: RTV SLO
Pogled na Vipavo
Eno izmed večjih naselij je Vipava. Foto: RTV SLO

Gre za razmeroma veliko in notranje raznoliko mezoregijo, ki meri 310 kvadratnih kilometrov, na kateri ob povprečni gostoti poselitve 203 ljudje na kvadratni kilometer živi 63.052 prebivalcev.

Od povirja potoka Močilnika pod Razdrtim do Goriške ravnine ob državni meji z Italijo meri v dolžino okrog 40 km. Glede na veliko razpotegnjenost in raznolike značilnosti lahko mezoregijo v smeri od vzhoda proti zahodu razčlenimo na Zgornjo, Srednjo in Spodnjo Vipavsko dolino.

Kakšen je relief?
Reliefno je mezoregija dokaj raznovrstna, saj se na severu in vzhodu vzpne do vršnih uravnav visokih kraških planot Trnovskega gozda in Nanosa, na jugu pa se z južnimi slemeni Vipavskih brd, flišnim pasom južno nad rečico Branico in reko Vipavo ter s hribovitim hrbtom Vrhmi naslanja na Kras.

Naplavno površje ob Vipavi in pritokih ter prodni nanosi Soče na Goriškem polju sestavljajo ravninski svet, ki ga v srednjem in spodnjem delu členijo blage flišne gorice, največkrat imenovane Vrtojbensko-biljenski griči (po naseljih Vrtojba in Bilje) oziroma Starogorski griči (po naselju Stara Gora). Zaradi strmega oboda in gričevij je povprečni naklon skoraj 10 stopinj, povprečna nadmorska višina je 216 metrov, s tem da je nadmorska višina Ajdovščine 106 metrov, Mirna ob izstopu Vipave v Italijo pa le 43 metrov.

Podnebje je submediteransko
Za Vipavsko dolino je v prvi vrsti pomembno submediteransko podnebje, ki zagotavlja dobre razmere za svojstveno kmetijsko rabo v okviru Slovenije. Submediteranske naravne značilnosti opredeljuje predvsem mešanje celinskih in sredozemskih podnebnih vplivov, ki učinkujejo tudi na druge naravne dejavnike, predvsem na hidrološke razmere, rastje in prst. Gozdovi poraščajo le tretjino površja.

Značilne so mile zime in zmerno vroča poletja ter okrog 1500 mm letnih padavin z viškoma pozno spomladi in jeseni. Submediteransko podnebje Vipavske doline pomembno krojita neprestano menjavanje toplega, vlažnega jugozahodnika, imenovanega mornik, in burje, sunkovitega severovzhodnika, ki se pojavlja ob vdorih hladnega zraka s celine.

Prevladujeta vinogradništvo in sadjarstvo
Sredozemski vplivi se zrcalijo tudi v videzu in gospodarskih razmerah Poteze tradicionalne kulturne pokrajine se kažejo predvsem v obdelavi kmetijskih zemljišč in poselitvi. Nekdaj prevladujoč način obdelave kmetijskih zemljišč v obliki mešanih kultur, ki je terjal predvsem ročno delo, se s posodabljanjem kmetijstva in s strojnim opremljanjem kmetij ni mogel ohraniti. Dodatno so ga prizadele melioracije, ki so premalo premišljeno in precej grobo spremenile sestavo in ustroj kmetijskih zemljišč na ravnem dnu doline

S pridelovanjem večjih količin silažne koruze se je sicer povečal pomen govedoreje, vendar še vedno ostajajo temelj vipavskega in goriškega kmetijstva pridelovanje posebnih kultur in zgodnjih pridelkov ter seveda že od nekdaj sloveča vinogradništvo in sadjarstvo. Marsikje v spodnjem delu doline so uredili obsežne vinograde ter nasade hrušk, breskev in marelic, ki jih namakajo z vodo iz zajezitvenega jezera Vogršček.

Vipavska dolina premore 124 naselij
Poselitev je osredotočena v številnih krajih na dolinskem obrobju. Večina med 124 naselji je sklenjeno pozidana z nizkimi kamnitimi hišami, ki imajo položne strehe krite z žlebniki, marsikje zaradi burje obteženimi s kamni. Kljub številnim novim hišam tradicionalne starejše stavbe še vedno sestavljajo jedra večine naselij.

Razvojne značilnosti Vipavske doline so odvisne tudi od njene obmejne lege. Nekdanjo navezanost na mesto Gorico, ki je po 2. svetovni vojni ostala onstran nove državne meje v Italiji, so premostili z načrtno izgradnjo vrtnega mesta Nove Gorice, okrepila pa se je tudi vloga nekaterih drugih središč, zlasti Ajdovščine. Tradicionalni središči sta tudi Šempeter pri Gorici in Solkan, za pomembnejša središča pa veljajo še Vipava, Miren, Branik, Dornberk in Podnanos.