Romunija je za slovenskega popotnika ravno prav 'eksotična', po drugi strani pa ravno prav podobna, da je odkrivanje njenih znamenitosti izredno prijetno. Foto: MMC RTV SLO
Romunija je za slovenskega popotnika ravno prav 'eksotična', po drugi strani pa ravno prav podobna, da je odkrivanje njenih znamenitosti izredno prijetno. Foto: MMC RTV SLO
Romunija
Romski dvorec sredi 'ničesar' ... Foto: MMC RTV SLO
Oradea
.. na drugi strani pa betonski stanovanjski bloki, ki so bili zgrajeni v 80. letih prejšnjega stoletja. Danes te gmote že najeda zob časa. Foto: MMC RTV SLO

Romunija, država z več kot 20 milijoni prebivalcev, ki ponuja tako gore in morje kot ravnino in delto Donave, je z eno besedo slikovita, zato se ji dela krivico, ker je iz turističnega vidika nekoliko pozabljena - ali pa vsaj ne tako priljubljena (poletna) destinacija kot sosednja Bolgarija z Zlato obalo.

Transilvanija - "dežela onkraj gozdov"
Romunija pomeni živopisanost in, da razčistimo že takoj na začetku, je mnogo, mnogo več kot Transilvanija in njen grof Drakula. Pravzaprav gre pri zgodbi o maščevalnem in krutem Vladu Tepešu, ki je v srednjem veku vladal pokrajini Vlaški in ki naj bi sovražnike natikal na kole (a pri tem ni bil edini), predvsem za legendo, ki je bila navdih pisatelju Bramu Stokerju, da je na podlagi pripovedovanj o Vladu Tepešu napisal znameniti roman o grofu Drakuli. V resnici Transilvanija ni tako zaznamovana s to osebnostjo, njegov duh je čutiti predvsem v romantičnem mestecu na hribu Sighisoari, kjer se je grof tudi rodil, in v mogočnem gradu Bran, za katerega pa niti ni jasno, ali je Tepeš v njem sploh kdaj bival.

Ko opravimo s temi pričakovanji, ki pred vstopom v Romunijo pri mnogih obsegajo večji del poznavanj o tej državi, veliki približno toliko kot nekdanja "skupna" Jugoslavija, naredimo prostor za nove dogodivščine in še nepoznane "slike" Romunije.

Podeželje, kot je na Zahodu že izginilo
Vožnja skozi neskočno vasic v notranjosti države je prava paša za oči, saj se popotniku zdi, kot bi zavrtel čas nazaj. Blatne poti skozi vas, kanalizacijski jarki pred hišami, vaški vodnjak, štirikapne strehe hišk, sezidanih tako, da se jih drži tudi hlev, pred vhodom pa se po dvorišču sprehajajo kokoši, na njivah konji in rala, stari, preprosti ljudje s čepicami, ki dneve presedijo na klopci in ležerno kramljajo, konjske vprege z vozom, na katerem se gnete množica romskih otrok. To podobo skromnega, revnega podeželja, na katerem se domačini večinoma preživljajo s kmetijstvom, ki zadovolji le lastne potrebe, sem ter tja prekine kakšna ogromna graščina v povsem orientalskem slogu - seveda, gre za "izdelek" kakšnega uspešnega romskega poglavarja, ki si je dal sezidati pravi grad, v katerem je dom našlo več rodbin - poglavar pa pogosto kljub temu ne more iz svoje kože in raje spi v šotoru pred graščino.

Prijetni meščanski utrip
In potem so tu mesta, ki pišejo povsem drugačno zgodbo in ponujajo zgledno, urejeno, sodobno podobo države, ki je vstopila v ugledno druščino 27-terice Evropske unije. Sighisoara, Tirgu Mures, Brašov, Sibiu, Cluj - vse to so prijetna, čista mesta s krasnimi parki, cerkvami in vrvežem na ulicah, na katerih se tujec niti za hip ne čuti ogroženega, vsak turistični delavec pa brez težav spregovori vsaj nekaj besed v angleškem jeziku.

Pravite, da poznate kaos na cesti?
So romunska mesta - in je Bukarešta. Romunska prestolnica, ki jo je z svojimi "norimi" urbanističnimi idejami in željami "usodno" zaznamoval nekdanji diktator Nicolae Ceausescu, še vedno deluje kot socialistična betonska džungla, kaos na cestah pa je neverjeten. Neverjetno, a vozila se ob glasnem hupanju ne drenjajo le na širokih avenijah, ampak so parkirana tudi na vsakem prostem kotičku pločnikov. Bukarešta namreč ne pozna besedne zveze "nepravilno parkiranje", kar posledično pomeni, da je jekleni konjiček dovoljeno pustiti povsod, kljub temu pa lastnika kazen ne more doleteti.