Le redkokateri sredozemski otok ponuja toliko naravnih lepot in pokrajinskih kontrastov. Tu se najde za vsakogar nekaj, od zabave in kopanja na sredozemski plaži do planinarjenja, pohodništva, prostega plezanja, sprehajanja, gorskega kolesarjenja, kopanja v tolmunu gorske reke ter vožnje s kajaki in kanuji na divjih vodah.

Rojstni kraj Napoleona
Slovenci jo najbolj poznamo po tem, da se je v mestu Ajaccio rodil Napoleon Bonaparte in po nesreči Adrijinega letala, manj pa po terorističnih napadih korziških separatistov, pripadnikov FLNC, ki se bori za neodvisnost, katastrofalnih gozdnih požarih, čudoviti pokrajini, odličnih vinih in sirih…

S površino 8722 kvadratnih kilometrov je Korzika za Sicilijo, Sardinijo in Ciprom četrti največji otok v Sredozemskem morju. Meri torej dobrih štirideset odstotkov Slovenije in ima v primerjavi z našo državo bolj razgibano površje.

330 kilometrov plaž
Otok je 183 km dolg in 83 km širok. Od Francije je oddaljen 180 km, od Italije pa le 80 km. Od Sardinije na jugu ga loči 12 km širok Bonifacijski preliv. Korzika ima tisoč kilometrov dolgo obalo, ob kateri je kar 300 km plaž. Če se naveličamo s turisti obleganih plaž na vzhodni strani, lahko poiščemo prekrasne zalivčke ob bolj gorati zahodni obali. Korzika je tudi priljubljen počitniški cilj navdušenih gornikov in ljubiteljev planin. V 19. stoletju jo je nemški geograf Friedrich Ratzel imenoval "Otok gora v morju", kar potrjuje izračun, da je Korzika s povprečno nadmorsko višino 570 m najbolj gorat sredozemski otok. 2706 m visoka najvišja gora Monte Cinto je samo 25 km oddaljena od morja. Dobrih dvajset vrhov je visokih več kot 2000 m..

Korzika ima ob obali sredozemsko podnebje z največ sončnimi dnevi med junijem in oktobrom, z vročimi in suhimi poletji ter milimi, srednje deževnimi zimami. Na vreme vplivajo različni vetrovi z zvenečimi imeni mistral, tramontana, libecciu, levante in široko. Podnebje se zaradi raznolikega površja spreminja na kratke razdalje. Nad 1500 m visoko je gorsko podnebje s hladnimi in sneženimi zimami ter milimi poletji.

Nastanek otoka
Otok je po geološki sestavi podoben Italiji. Nastal je pred približno 250 milijoni leti, ko so tektonski premiki dvignili na površje velike količine granita, ki zdaj sestavlja jedro otoka. Kakšnih dvesto milijonov let pozneje, ko so nastajale Alpe, je na površje Korzike vplivala tudi alpska orogeneza. V vzhodnem delu otoka so sedimentne kamnine trčile ob masivno granitno gmoto, pri čemer so nastali nagubani plastnati skrilavci. Slemenitev poteka od severozahoda proti jugovzhodu. Površje je dokončno preoblikovala erozija, tako ledeniška v času pleistocena kot rečna v geološki sedanjosti. Nastale so strme doline v obliki črke V.

Pestra zgodovina otoka
Zgodovina Korzike je zaradi številnih osvajalcev zelo pestra in polna dramatičnih dogodkov. V sli po bogastvu in oblasti so jo poskušali osvojiti Iberci, prebivalci Ligurije, Feničani, Etruščani, Kartažani, Rimljani, Vandali, prebivalci srednjeveških mestnih državic Pise in Genove, Angleži, Italijani in Francozi. Tujci so jo želeli zavojevati predvsem zaradi njene pomembne strateške lege in legendarne lepote.

Korzika se naravno in družbeno deli na dve območji. Območje au-dela des monts, to je "na drugi strani gora" zavzema zahodni del otoka s 48 % površine, preostalih 52 % pa odpade na en- deca des monts, to je področje "na tej strani gora" v vzhodnem delu otoka. V obeh delih se razlikujejo življenjski slog, tradicija in celo jezik.

Otok živi od turizma
Najpomembnejša gospodarska panoga je turizem. Letno obišče Korziko do dva milijona turistov. V letih med 1970 in 1990 se je število turistov sicer potrojilo, vendar še vedno ni moč zaznati masovnosti, značilne na primer za špansko Majorko. Na Korziki lahko v neokrnjeni naravi vsak obiskovalec preživlja in uživa dopust po lastni želji. Turizem prispeva desetibo bruto domačega proizvoda. Gospodarski strokovnjaki vzpodbujajo njegov razvoj, ker se zavedajo njegovih potencialov. Korziški nacionalisti drugačnega mnenja. Bojijo se, da bi bila Korzika z njegovim popolnim razcvetom v poletnem času preobremenjena, preostanek leta pa bi bila bolj ali manj opustela. Zavzemajo se predvsem za naložbe v druge, tradicionalne oblike gospodarstva, kot sta industrija in kmetijstvo.

Kriza kmetijstva
Dandanes kmetijstvo za turizmom močno zaostaja. V preteklosti je bila pri pridelavi hrane in gojenju domačih živali vsaka družina samozadostna, zdaj pa ta tradicionalna dejavnost že nekaj časa nazaduje in kmetijstvo prispeva le še 2 % BDP. Kmetijskih zemljišč je samo 14 %. Večji kompleksi obdelovalnih zemljišč so razprostranjeni samo po nižavjih v vzhodnem delu otoka, saj je tam prst najbolj rodovitna. Še večje nazadovanje tega dela gospodarstva so v zadnjih letih uspele preprečiti izdatne evropske subvencije za kmetijstvo, še zlasti za govedorejo.

Na žalost ima tovrstna finančna podpora tudi negativne posledice. Prirastek goveda in ovc je tolikšen, da je potrebno nove pašnike zagotavljati s požiganjem grmičevja, kar povzroča pogostejše gozdne požare. Kljub tem težavam strokovnjaki ugotavljajo izboljšanje kakovosti kmetijskih pridelkov in proizvodov. Po zgledu matične države Francije so tudi na Korziki vzpostavili raznovrstne mehanizme njihove kontrole, na primer medu, vina, sira. Večino kakovostnih proizvodov porabijo turisti.

Otok z malo naravnimi viri
Industrija prispeva samo 5 % BDP in velja za šibko točko otoškega gospodarstva, saj je Korzika najmanj industrializirana regija v Franciji. Otok ima zelo malo naravnih virov in je skoraj brez surovin. Železarstvo in jeklarstvo ter predelava rud so propadli. Omembe vredne industrijske panoge so le letalska industrija, industrija gradbenega materiala, proizvodnja industrijskih kotlov, lesna in tobačna industrija ter proizvodnja in predelava plute. Več kot 20 ljudi zaposluje samo 20 podjetij, med njimi je eno samo z več kot 100 zaposlenimi. 70 % aktivnih prebivalcev je zaposlenih v storitvenih dejavnostih, kjer so največji delodajalec vlada in vladne ustanove. V letu 1994 je tretjina zaposlenih delala v eni od državnih, krajevnih ali drugih javnih služb.

Med francoskimi regijami ima Korzika enega od najnižjih bruto domačih proizvodov; višja kot na celini je tudi stopnja brezposelnosti. Zaradi močnega izseljevanja je po 2. svetovni vojni število prebivalcev nazadovalo. Zunaj otoka živi že dvakrat več Korzičanov kot jih je preostalo na otoku. Korzika dobiva močno finančno podporo tudi iz tujine. Iz skladov Evropske zveze pridobi na prebivalca več sredstev kot katerakoli druga francoska regija. Ima tudi poseben davčni status, saj je bilo na njej leta 1996 vzpostavljeno brezcarinsko območje. Prav tako je oproščena plačevanja socialnih prispevkov in davkov na dobičke podjetij. V poročilu francoske državne komisije o stanju gospodarstva na Korziki, ki jo je vodil Juan Glavany, slednji navaja izmikanje plačevanju drugih davčnih obveznosti ter številne nepravilnosti pri porabi državnega denarja in subvencij, vendar hkrati poudarja, da je večina Korzičanov žrtev slabega vodenja s strani oblasti na krajevni in pokrajinski ravni.

Vedno manj ljudi na otoku
Približno 40 % od 260.000 prebivalcev Korzike živi v dveh velikih mestih. Na zahodni strani otoka je Napoleonov rojstni kraj Ajaccio, na vzhodni strani pa je najpomembnejše središče Bastia. Okrog 170.000 prebivalcev je korziškega rodu, ostali so priseljenci, predvsem iz Francije. Gostota poselitve je redka in se v večjem delu otoka giblje med 2 in 30 prebivalci na kvadratni kilometer, povprečje je 25 prebivalcev na kvadratni kilometer. Za primerjavo, na Malti je gostota poselitve 1000 ljudi na kvadratni kilometer, na Siciliji 170 in na Sardiniji 57.

Prebivalstvo je naraščalo do konca 19. stoletja. Z recesijo v 20. stoletju se je več kot 100.000 Korzičanov izselilo v Francijo in Italijo, medtem ko je v tem času na drugih večjih sredozemskih otokih prebivalstvo še vedno naraščalo.

Izolirane rečne doline in slabe prometne povezave med njimi so Korzičane naredile klene, ponosne in neodvisne. Hkrati so te iste značilnosti zavirale razvoj kmetijstva in trgovine, zato so bili ljudje čedalje bolj odvisni od bogatih in močnejših tujcev. V različnih zgodovinskih obdobjih so osvajalci ostajali v obalnih utrdbah ter na bolj položnih in poljedelskih ravninah na vzhodni obali. V gorato notranjost otoka so prodirali zgolj zaradi pobiranja davkov in zatiranja uporov. Velike doline v notranjosti so vodile velike korziške družine. Značilno je bilo krvno maščevanje, ki je včasih lahko trajalo tudi več generacij. Na odmaknjenih kmetijah in po vaseh še vedno živijo v maniri te stare tradicije, tako da je vsako leto še vedno zabeleženo znatno število smrtnih žrtev. Iz tradicionalnih spon se uspeva iztrgati šele najmlajša generacija, ki si najde delo v turističnih krajih in novih hotelih ob obali.

Corte - simbol korziške neodvisnosti
Za ogled je zanimivo mesto Corte sredi otoka, simbol korziške neodvisnosti, ki bi jo rada znova vzpostavila fronta FLNC. Njeni militantni pripadniki se zavzemajo za neodvisnost. Korzika je med letoma 1755 in 1769 že bila samostojna.

Glavnina prebivalcev Korzike je rimskokatoliške veroizpovedi, ki je še zlasti na podeželju močno zakoreninjena, zato so po celem otoku razpršene številne cerkvice in drugi verski objekti. Korzičanom pomenijo verski obredi način izražanja lastne folklore in kulture. Njihov značaj je še vedno obremenjen s tragedijami in smrtjo. Vse navedeno pride do izraza zlasti na Veliki petek. Takrat ob vsaki, še tako majhni cerkvici, organizirajo ceremonijo, ki predstavlja Jezusovo trpljenje. Tovrstne procesije so zelo dramatične, spremljajo jih petje cerkvenih pesmi in molitve. Njihovo versko gorečnost izpovedujejo tudi tradicionalne pesmi in balade, polne ljubezni in maščevanja.