Wyoming sodi med največje zvezne države, prebivalcev pa ima komaj za eno Ljubljano. Tamkajšnja šala, ki jo radi povedo turistom, je, da na vsakega prebivalca pridejo štiri krave.

Z Južno Dakoto imata skupaj le šest elektorskih glasov, se pravi, da ti zahodni državi ne igrata ravno odločilne vloge v ameriškem političnem življenju (če pa bi, si demokrati z njima ne bi pomagali). Kar še ne pomeni, da nista turistično privlačni.

Prav nasprotno, narodni park Yellowstone v Wyomingu privabi vsako leto dva milijona turistov z vsega sveta, vzhodnejša Južna Dakota pa se lahko pohvali z Mount Rushemorom, v skalo vklesanimi predsedniki, kar ji pravzaprav edino omogoča, da jo večina patriotskih Američanov loči od turistično ne najbolj privlačne Severne Dakote (spomnite se filma Fargo).

Na indijanski zemlji
Narodni park Badlands se ponaša z lunatično pokrajino, zmernim številom turistov in izoliranostjo. Pot do Badlandsov vodi po indijanskem rezervatu Siouxov, eni večjih nacionalnih tragedij. Stopnja revščine je višja kot kjer koli drugje v Ameriki, Indijanci živijo v kartonastih hišah, alkohol pa je njihov večni spremljevalec. Rezervat sta med drugimi obiskala tudi frontman Pearl Jamov Eddie Vedder in Oprah, vendar jima ni uspelo dvigniti ravni. Indijanci so še vedno drugorazredni državljani, naveličani praznih obljub bele vlade.

''Ne pomiluj nas, ne misli, da smo drugačni od tebe. Imamo elektriko in vse,'' se je razburil neki Indijanec, še preden sem mu sploh kaj rekla. Očitno so siti belčeve podobe Indijanca s skalpom v roki, ki spušča bojne krike. Ovinkasta pot do kampa je fantastična. Zahajajoče sonce rožnato obarva mehko zaobljene, od erozije razjedene peščene gričke najrazličnejših barv: od gorčično oker do opečnato rdeče. Na vsaki razgledni točki se barva pokrajine spremeni, kar pomeni že skorajda frustrirajoče veliko postankov za fotografiranje.

Znanje geografije po ameriško
Na pol poti do kampa je sonce že zašlo, sanjsko krajino je razsvetljevala polna luna, katere žarečo svetlobo je dopolnjevalo na stotine žarometov harleyjev na ozki cesti. Očitno je pokrajina teh bolj srednjezahodnih držav idealna za shode pravih ameriških motoristov - v usnju, na harley davidsonu, s čelado po vzoru Denisa Hopperja iz Golih v sedlu in vihrajočo ameriško zastavo na zadku motorja.

Ko smo postavljali šotor, nas je prišel pozdravit ranger, ves prijazen in pripravljen na vsa mogoča vprašanja turistov tipa Kdaj vzide sonce (in potem užival v mojem zaprepadenem izrazu na obrazu, ko sem izvedela, da še pred peto zjutraj). ''Where are you guys from?'' ''Slovenia.'' ''Oh, yeah,'' prikima. ''Veš, kje je to,'' nejeverno vprašam. ''Seveda, saj sem študiral geografijo,'' skoraj užaljeno pove. In še pripomne, da veliko Američanov na žalost res ne ve, kje je.

Skoraj smo mu že nasedli. Potem pa sledi: ''Del nekdanje Sovjetske zveze." Ups, očitno mu tudi študij geografije ni pomagal. Od sramu, ko mu povem, da je zgrešil, se skoraj ugrezne v tla in vsa prekipevajoča samozavest kar naenkrat splahni. Bil je tako šokiran, da je samo še zamomljal nekaj o ''poor american education, you know'' in že ga ni bilo več.

Edini način, da julija zares doživiš/prehodiš katerega koli od parkov na bolj vročem puščavskem oziroma prerijskem območju ZDA, je, da vstaneš res zgodaj - ob petih, recimo, ker se temperature do enajstih že dvignejo tudi do 40 °C, in se sicer krasna pokrajina spremeni v žgočo puščavo izpranih barv. Ob nečloveški uri smo se torej še v polmraku spustili med razjedene skale in skupaj s srnami, ki so bile poleg nas in dveh fotografov edini tako zgodnji obiskovalci, pričakali sončni vzhod.

Romarski kraj po ameriško
Ustavili smo se pri enem največjih spomenikov ameriškemu patriotizmu: Mount Rushemoru. Pred skoraj sto leti v skalo vklesane 18-metrske podobe Washingtona, Lincolna, Jeffersona in Roosevelta so neke vrste romarski kraj Američanov. Kar je za Francoze Eifflov stolp, za Slovence Triglav in za Srbe Avala, je za Američane Mt. Rushemore. Simbol naroda in demokracije.

Za vsakega aktivnega predsednika pa prostor, kamor upa, da lahko pride ravno še njegova podoba. (Si predstavljate poleg štirih resnih obrazov večni rahlo bebavi nasmešek Busha mlajšega?) A prostora ni, resno opozarja brošura. Tudi plezanje po gospodih je prepovedano, čeprav je z Washingtonovega nosu visel Cary Grant v Hitchcockovem filmu Sever-severozahod.

"Welcome to Wild West"
Deadwood v Black Hillsih je legendarno mesto (če gledate kultno HBO-jevo serijo, veste, zakaj). Resda Američani nimajo take zgodovine kot Evropa, zato pa tisto, ki jo imajo, znajo tržiti. Wild West se prodaja. Obdobje kavbojev in Indijancev, pionirjev, bitk za zemljo in zlate mrzlice ni nikjer tako zapeljivo in romantično opevano kot na zahodu ZDA. Tipi kot Billy The Kid, Buffalo Bill in Butch Cassidy so legende. Kar je Tombstone v Arizoni, je Deadwood v Južni Dakoti.

Prvi se ponaša z VIP-prebivalcem Wyattom Earpom, drugi z Wild Billom in Calamity Jane. Prvi ima Boothill pokopališče, drugi Mount Moriah z Buffalovim grobom. Prvi ima bitko pri OK Corallu, drugi vojno okrožja Johnson. Historično mestno jedro je zgledno ohranjeno, s starimi fasadami in lesenimi izveski trgovin, ki ne kvarijo ozračja Divjega zahoda na pravljični Main Street. Po cesti vozijo turistične kočije, prodajalci pozdravljajo s kavbojskim Howdy, največja atrakcija pa je stari saloon #10, kjer je bil ubit Wild Bill med partijo pokra. Kot bi stopil v 19. stoletje. Še celo McDonaldsa ni, samo salooni in steak housi, domačini pa vedo veliko anekdot iz časov, ko je bila tu izkopana do danes največja kepa zlata.

V 2. delu, ki sledi čez nekaj dni, se bomo posvetili še Devil's Towerju in nacionalnemu parku Yellowstone.

Kaja Sajovic
kaja.sajovic@rtvslo.si