Na začetku enotedenskega potovanja v Turčijo je bila ta štiričlanska družina tarča posmeha preostale skupine, nazadnje pa smo vsi ugotovili, da so imeli še kako prav. Dokler smo se potikali po Pamukkalah in ležali na plaži pred hotelom, nam še ni bilo jasno, kako hrepeneče bomo gledali te štiri kaveljce s kupom praznih kovčkov.

Nato pa so nas zadnji dan odpeljali v Antalyo na nakupovalni izlet. Navdušeni smo se zapodili v tamkajšnje butike, še posebej na mestno tržnico z oblačili. Pozno popoldne smo se spet zbrali pred avtobusom in ponosno kot pavi drug drugemu razkazovali kupe priborjenih majic, puloverjev, krilc, hlač ... Vrečk smo imeli toliko, da se nam je pod njihovo težo krivila hrbtenica. Utrujeni, a zadovoljni smo se z vrečkami komaj zbasali na avtobus in se odpravili proti hotelu.

Nato pa je med vožnjo kot strela z jasnega udarilo vprašanje enega izmed potnikov: "Čakajte, kako bomo pa vse to prinesli nazaj v Slovenijo. Saj ne moremo na letalo s toliko vrečkami, kovčki pa so polni drugih naših oblek." Po avtobusu je završalo, le štiričlanska družina se je tiho smehljala. Nazadnje smo izvedeli, da so bili v Turčiji že četrtič in že po prvem izletu tja jim je postalo jasno, da je Turčija raj za nakupovanje oblačil, saj je poceni, njihov bombaž pa je res kakovosten, zato se obleke tudi po številnih pranjih ne razvlečejo, skrčijo, razbarvajo ...

Končalo se je tako, da smo se morali vsi drugi še enkrat odpraviti v mesto in kupiti nove kovčke, premetena družinica pa je ta čas mirno poležavala na plaži. Slovenska ljubezen do posmehovanja drugim nam je tokrat zadrgnila zanko okrog vratu, namesto da bi prvi dan, ko smo opazili družino s praznimi kovčki, prijazno povprašali, čemu jih imajo, smo se raje skrivaj muzali, češ, čudaki, nazadnje pa smo zato ostali brez zadnjega dne uživanja na plaži in s kupom grdih, v zadušljivem mestu na novo kupljenih turških kovčkov.

T. H.