Ko sem opravil papirologijo v Nikaragvi, sem na nikogaršnjem ozemlju kupil avtobusno vozovnico za San Jose. "Imaš vozovnico za odhod iz Kostarike?" me je vprašala ženska, ki mi je prodala vozovnico in dodala: "Če je nimaš, te ne bodo spustili v državo." Jao, kaj za Kostariko tudi? Mislil sem, da to velja le za Panamo. Za Panamo, vsaj tako piše na spletu, je treba imeti celo letalsko vozovnico do svoje države. Tako obstajajo spletne strani, kjer za deset dolarjev recimo najameš vozovnico za nekaj dni, potem ti jo prekličejo. Toliko, da lahko prideš v državo. Dobro, bom že nekaj naumil tam na meji.
Bile so tri vrste, za okencem tri ženske. Ko sem prišel do okenca, sem takoj videl, da sem izbral napačno. "Kje pa je vaša avtobusna ali letalska vozovnica iz države?" je takoj vprašala. "Jah, nimam je. Saj ne vem, kdaj bom šel iz Kostarike naprej v Panamo, mogoče čez tri dni, mogoče čez deset." NI pomagalo. "Moraš imeti neko vozovnico. Tam zunaj jo lahko kupiš." Dobro. Pridem ven do kioska, velikega kvadratni meter, ki je po moje najbolj dobičkonosen daleč na okoli. Na pultu sloni zdolgočasena prodajalka in gleda v telefon. "Hola. Lahko tukaj kupim vozovnico za v Panamo?" sem vprašal. Če že morem kupiti vozovnico, bom pač kupil za v Panamo, tja sem tako ali tako namenjen. "Nimamo za Panamo. V sosednjem kiosku imajo, ampak je že zaprto," je le izdavila in za tri sekunde usmerila oči s telefona proti meni. Pridem nazaj na okence mejne kontrole. "Nimajo vozovnic za Panamo, sosednji kiosk pa je zaprt. Kaj naj zdaj naredim?" sem nekako vrgel žogico uslužbenki. "Ja, kupi kako drugo karto. Saj ni važno, samo da je," prijavi ženska.
Nisem ravno človek jeze in ko potujem, če mi gre kaj v nos, po navadi zamahnem z roko in si v mislih rečem kako izmed tistih grdih, a sproščujočih besed. Zdaj pa sem bil malo jezen. Pa kaka pravila so to!? Dobro. Grem nazaj do zdolgočasene prodajalke in kupim vozovnico nazaj v Nikaragvo. Lahko bi mi tudi prej povedala, da ima vozovnico za Nikaragvo. Saj je videla, kakšna je situacija. 25 dolarjev, vrženih skozi okno! Pridem nazaj na "šalter". Ženska ga, tik preden bi moral biti na vrsti, hladnokrvno zapre. Se postavim v drugo vrsto, čakam. Zunaj čaka avtobus, šofer pride gledat, kje sem in ali pridem ali ne. Uslužbencu dam potni list in vozovnico. Ime načečkano na roke. To pa je potrdilo, res! "Dobro, vse okej, dobrodošli v Kostariko," je dejal gospodič. Res ne razumem. Kot da avtobusna vozovnica garantira, da bom na tisti dan, tisto uro zapustil državo! Sovjetski sojuz.
"Naš" človek v San Joseju
Kostarika je precej dražja od Nikaragve, kar je razumljivo, saj gre za najbolj razvito srednjeameriško državo. Recimo, po nekaj urah vožnje so ustavili v neki obedovalnici ob cesti. Meso v omaki, malo solate in krompirčka ter pivo, dobrih sedem evrov. V Nikaragvi bi bilo okoli štiri. Potem me je v San Joseju naplahtal še taksist za kake tri evre. Mah, lej, kaj se boš sekiral. Je bil pa hostel prijeten. Okoli devetih zvečer sem šel v trgovino po cigarete in kaj za pod zob. Cene so res visoke, konzerva tune stane od dva do tri evre! Bila je ravno noč čarovnic in v Kostariki, ki je precej amerikanizirana, to seveda množično praznujejo. Tako kot mi. Na cestah je bilo polno mask, iz lokalov je bobnela glasba. Receptor v hostlu je imel izrazito balkanski naglas. Djordje, Srb. "Zemljak", recimo, tukaj daleč od doma.
"Pa veš, prej sem živel tukaj v San Joseju eno leto in bilo mi je všeč. Potem sem malo potoval okoli in se vrnil, ko me je poklical prijatelj, ki ima v lasti ta hostel. A bi ga vodil eno leto, ko bo odsoten. Seveda, zakaj pa ne!," je dejal in razložil, da je prej delal kot nadzornik v kragujevškem Fiatu, bivši Zastavi. "Delal sem kot budalo, bil odgovoren za 30 ljudi, za 500 evrov na mesec! Raje tukaj skrbim za hostel, na toplem vremenu!" Njegova punca je Kolumbijka, ki živi v San Joseju že 15 let. Sem ga malo pobaral, ali res drži, da so ženske iz Kolumbije ljubosumne kot hudič? "O ja! Če greva ven in za tri sekunde preveč gledam kakšno drugo ženska ali se pogovarjam, je že ogenj v strehi," je dejal in po balkansko smeje zamahnil z roko. Prijeten človek. Vesel sem bil, da sem se lahko po štirih mesecih s kom pogovarjal v recimo srbohrvaščini. Vseeno zveni bolj domače kot angleščina, čeprav jo govorim tekoče. Vsaj zame.
San Jose je v primerjavi z Managuo v Nikaragvi ali Tegucigalpo v Hondurasu precej lepše glavno mesto. Velik del središča je območje pešce, moderno arhitekturo razbijajo parki s fontanami, cerkvami, spomeniki, kjer ljudje posedajo in se družijo. Ali krmijo golobe. Pred glavno pošto se mi je eden njih pokakal na ramo in nahrbtnik. To bo sreče! Ko sem hodil po glavni vpadnici proti središču mesta, sem na drugi strani ceste opazil cerkev, ki je imela prizidek. Tako nadstrešnico. Najprej sem mislil, da imajo v cerkvi za dodaten zaslužek avtopralnico. Nad njo je pisalo "auto/oracion". Blagoslov avtomobila od ponedeljka do petka. Kostaričani so menda nori na pleh. V San Joseju je toliko avtomobilov, da so morali uvesti omejitve. Tako zadnja številka na registrski tablici pomeni dan med tednom, na katerega posameznega avtomobila ni dovoljeno voziti. Recimo številki ena in dve pomenita, da je v ponedeljek s tem avtom prepovedano na cesto. Ob koncu tedna lahko vozijo vsi.
Papiga v krošnji
Po dveh dneh sem se odpravil v Puerto Viejo, precej turistično mestece ob atlantski obali. Pravzaprav imam srečo, da so
bili tisti turistični kraji, ki sem jih obiskal v zadnjih štirih mesecih, zelo slabo obljudeni, saj še ni sezona. Tako nisem imel občutka tega industrijskega turizma. Naj pogledamo hostel, v katerem sem spal v Puertu Vieju. Ogromen kompleks z zasebnimi sobami, pogradi, prostori za šotorjenje, tisti z malo denarja lahko najamejo tudi visečo mrežo. V višku sezone lahko sprejmejo tudi do 400 ljudi. Zdaj nas je mogoče trideset. Je pa po eni strani scalnica, po drugi pa zanimiv hostel. Taka hipijevska scena. Soborka Nuša Baranja iz TV Slovenija bi rekla za "tepiharje." Po njenem so namreč hipiji vedno ogrnjeni v neke vrste preprogo, po naše, po štajersko, torej v tepih. Nekateri prostovoljci čistijo hostel, drugi gradijo neki barček, ki ga bodo odprli decembra. Zvečer se ob obali prižge ogenj in "khoombaya" do poznih ur.
Kakšnih deset kilometrov od Puerta Vieja je Manzanillo, naravni rezervat. Kostarika ima precej takšnih zaščitenih območij, kjer je možno videti vse bogastvo tukajšnjega živalskega in rastlinskega kraljestva. Največji je Parque international de la amistad, ki si ga delita Kostarika in Panama. Ogromna površina. No, Manzanillo je eden manjših, meri okoli petdeset kvadratnih kilometrov. V tropskem gozdu sem preživel eno popoldne. Dobro, jaguar in lenivec mi ravno nista prekrižala poti, sem pa videl velike mrhovinarske ptiče, agoutija - tukajšnja verzija zajca, zeleno papigo, ki je dremala visoko v krošnji in na katero sem bi pravzaprav precej ponosen, da sem jo s svojimi ne preveč dobrimi očmi sploh ugledal. V tropskem gozdu namreč mrgoli ptičev, a z neukim očesom jih je težko opaziti, čeprav jih ves čas slišiš. Bolj kot se je večerilo, bolj so bile glasne opice.
V daljavi so neprijetno krulile, da je kar malo odmevalo po goščavi. Howling monkey ali vriskajoče opice so namreč srednje velikosti in ponoči se pred plenilci branijo tako, da jih recimo petnajst ali dvajset spleže v krošnjo in nato pričnejo na znak ene izmed opic vse naenkrat kruliti. Tako dajejo vtis, da se tam skriva velika žival, s katero ni šale. Imel sem srečo in nekaj teh opic sem nato videl na palmah pri izhodu iz gozda. Sicer je izjemno zanimivo tudi rastje v tropskem gozdu, ki ga ne poznam, in tudi, verjetno bi vsa imena različnih rastlin težko prevedel v slovenščino. Sem jih pa poslikal. V gozdu je bilo tudi ogromno mravljišč. Tukaj mravlje, nekoliko večje kot naše, včasih naredijo tudi sto metrov dolgo "avtocesto" po kateri v podzemno bivališče nosijo zdrobljeno listje in drugo. Če stopiš na njihovo pot, te hitro napadejo in njihov ugriz kar skeli. Če ob obali prečkaš rezervat Manzanillo, prideš po kašnih dveh urah hoje do kraja Punta Mona. Tam so ene najlepših plaž, kar jih premore karibski del Kostarike.
Pozno popoldne sem ujel štop nazaj do Puerta Vijeha. Ustavil mi je gospod z malim tovornjakom, ravno je peljal neki material nekam, kjer gradijo hotelček. "Veliko je tujcev, ki živijo tukaj. Evo, ta les peljem do enega gringota, ki je tukaj že skoraj 60 let!" je razlagal. Dopoldne, ko sem se namenil proti rezervatu, mi je ustavil Nizozemec, ki ima tukaj skupaj s svojo, ki je iz Kostarike, restavracijo. Dejal je: "Od začetka je težko. A ko vidiš, kdaj pridejo turisti, kdaj jih ne bo, in veš, kdaj si narediti finančno zalogo za dva, tri mesece, potem gre. Meni je všeč tukaj." Tudi meni je bilo. Vsepovsod ob karibski obali, verjetno vsepovsod ob morju nasploh, življenje teče počasneje. Še psom se nikamor ne mudi. Nekje sem prebral, da ljudje ob morju tudi živijo dlje. Hm ... o tem bi bilo modro razmisliti, tako, za prihodnja leta.
P. S. Naj kot zanimivost dodam, da je Kostarika, če se ne motim, edina ameriška država, od vse Kanade pa do Argentine, ki nima svojih oboroženih sil. V Kostariki se, glede na preostale države v Srednji Ameriki, tudi najbolje živi.
Moja pot: Laguna de Perlas-Managua (Nikaragva)-San Jose (Kostarika)-Puerto Viejo
