"Ko sem doma povedal, da grem na izmenjavo v Slovenijo, se je mami kar stemnilo pred očmi. Mi je rekla, naj vzamem s seboj bolj obrabljena oblačila, naj ne maham okoli s telefonom, češ nikoli ne veš, kako je v teh siromašnih državah. Ni dobro izstopati, te okradejo, kot bi mignil," je razlagal. "Po tednu dni življenja v Ljubljani sem jo poklical in ji razložil, da v tem mestu v nasprotju z domačim Newcastlom, kjer so me nekoč v isti noči oropali dvakrat, nimajo uličnega kriminala in da sem oblečen kot zadnji revež."
Stereotipi. Nevednost. Predsodki. Vsi jih imamo. Eni proti gejem, drugi Romom, tretji proti tujcem ali državam. Večinoma gre za zadeve, ki jih dejansko ne poznamo ali ne poznamo dovolj, slišali smo pač nekaj. "Od kod si? Iz Kolumbije? Res? Oooo, kokaaa!!!. Koliko stane pri vas gram? Zmeša se mi lahko, ko to slišim," je - se spomnim - v Mehiki jezno razlagala Kolumbijka, ko smo načeli to temo. "V Kolumbiji je tako, da gresta zjutraj, takoj po umivanju zob, v nos dve ali tri črtice kokaina. To si mislijo ljudje o nas. Vsi vemo, da iz naše države v svet prihajajo tone te droge, ampak s tem se dejansko ukvarja peščica ljudi. Drugi smo ljudje tako kot vsi drugi po svetu, pošteni in se vsak po svoje prebijamo skozi življenje. Brez droge."
Vsak tisoči umre nasilne smrti
El Salvador in Honduras, pa tudi Venezuela, Gvatemala in Belize imajo podobne težave. V medijih se o njih poroča večinoma negativno - v povezavi s kriminalnim dogajanjem in tem, da že leta kraljujejo na vrhu lestvice držav z najvišjim številom umorov. In to drži. Podatki Združenih narodov kažejo, da v Hondurasu na 100 tisoč ljudi 90 duš umre nasilne smrti. V El Salvadorju, Gvatemali, Belizeju in Venezueli je ta številka med 50 in 40. Za primerjavo, pri nas ali v Nemčiji je eden. Torej v Hondurasu skoraj vsakega tisočega ubijejo. Večinoma gre seveda za streljanje in drugo nasilje med lokalnimi tolpami, tukaj jim pravijo "manas". Turisti so med žrtvami, vendar ne pogosto. Seveda je tukaj treba dodati tudi, da recimo v Belizeju večino statistike pridela največje mesto, Belize city, drugje umorov skorajda ni, v Hondurasu pa je prestolnica teh mračnih številk San Pedro Sula, pa tudi Tegucigalpa ne zaostaja veliko.
Pred nekaj dnevi sem zvečer v El Cucu na plaži spoznal tri dostojno vinjene mlade Salvadorce. So me povabili na pivo. Vedeti morate, da v teh državah ni tako preprosto srečati nekoga iz Evrope. "Streha orehova, glej Evropejca, štiri tuje jezike govori, pa še špansko se je naučil dovolj, da se lahko zdaj tukaj pogovarjamo. Mi pa niti angleško ne znamo," so med seboj ugotavljali, ko sem jim razložil, katere jezike sem se učil in kako poteka izobraževanje pri nas. Veliko mladih, s katerimi sem načel besedo, se zaveda pomena angleščine kot pač hočemo nočemo svetovnega jezika in tega, da bi bilo dobro, da bi jo znali. Vendar v šolah jeziku ne posvečajo dovolj pozornosti, tudi učitelji naj bi bili slabi. To verjetno drži, je pa tudi drug razlog, da ne znajo angleško: izhajajo iz popolnoma drugačnega okolja kot mi Evropejci. Od Monterreya na severu Mehike do pingvinov na jugu Argentine se razen v Braziliji in nekaj državicah govori špansko. Pri nas pa se na tisočih kilometrih zamenjajo tri jezikovne skupine. V Sloveniji mora zaposleni na Petrolu znati angleško in nemško, saj narodi potujejo na sever in jug. Tukaj takih migracij ni, pa tudi če bi bile, bi vsi govorili isti jezik. Na televiziji je vse sinhronizirano v španščino, glasba na radiu je večinoma iz Latinske Amerike.
Nato smo načeli politiko in "varnostno vprašanje". "Vi ljudje na drugi strani sveta mislite, da smo Salvadorci slabi ljudje. To ni res, mi smo dobri ljudje, imamo dobro srce, radi imamo tujce. Saj vsi vemo, da imamo težave s kriminalom, ampak to je ponekod po državi in to je nekaj odstotkov ljudi. Velika velika večina ljudi je poštenih. Prosim, da to poveš prijateljem doma," je z iskrenostjo v očeh govoril Juan, sicer pilot pri eni izmed latinskoameriških letalskih družb. "Tudi v medijih vidim težave. Nihče ne poroča o tem, kaj smo v El Salvadorju naredili dobrega, vedno se poroča o slabih stvareh. In potem vsi, takoj ko slišijo Salvador, pred očmi vidijo le nasilje in streljanje. Pa ni tako," je sklenil in dobrosrčno ponudil, da če še pridem kdaj sam ali s prijatelji v El Salvador, da mi bo kar dal ključe od hiše in da smo lahko pri njem, če bo doma ali če ga ne bo.
Lagal bi, če bi dejal, da nisem imel malo suhega grla, ko sem sam potoval po Salvadorju. A zgodilo se mi ni nič, nobene slabe izkušnje nisem imel. In tudi vsi turisti, ki sem jih srečal, so povedali pozitivne stvari. Seveda ne rineš tja, kamor ti domačini odsvetujejo. Ampak to je v večjih mestih, drugje ne. Sicer pa, milijone ljudi gre v Pariz in Barcelono. In bodimo pošteni, na La Rambli v katalonski prestolnici je stotine žeparjev, ki prežijo na denarnice in fotoaparate, pariško obrobje Bobigny pa je daleč od vzorne četrti tega sicer imenitnega mesta. In tudi tja pač ne greš. No, razen če imaš tam zastonj prenočišče, kot sem ga imel jaz.
Na ulicah Tegucigalpe
Tegucigalpa, glavno mesto Hondurasa, šteje dober milijon ljudi. Sem šel z Nadine in Stevom iz Švice ter Američanko Joy na ogled središča mesta. Mesto ni nič kaj posebnega. Je pa živo, veliko ljudi na ulicah, šolarji se v smehu prerivajo na avtobus, vojaki so na glavnem trgu vadili postroj za verjetno obisk kakšnega tujega državnika. Reveži ležijo na klopcah in žicajo za liter. Tako kot pijanček Tonček ali kako mu je že ime pred sodiščem v Miklošičevem parku v Ljubljani. Pred metropolitansko katedralo so nas ogovorili trije domačini, ki so bili zelo veseli, da smo prišli v Honduras. Zelo dober zajtrk v eni izmed zajtrkovalnic. Jajce na oko, šunka, pasiran fižol, rahlo pečene sladki kosi banane s smetano in koruzna tortilja. Potem smo šli v Narodni muzej Hondurasa, po razstavi nas je peljala Lynette. "Honduras so bolj ali manj od druge svetovne vojne naprej vodile vojaške hunte, imeli smo diktature. V osemdesetih letih je prišla demokratizacija, tako kot bolj ali manj povsod po Latinski Ameriki. Zdaj pa se mi zdi, da znova drsimo v diktaturo, saj je parlament na pobudo predsednika spremenil ustavo in omogočil predsedniku, da lahko kandidira znova, čeprav ustava jasno zapoveduje zgolj en mandat," je precej zavzeto razlagala in videlo se ji je, da je upornica proti sistemu. Tudi del razstave v muzeju odseva totalitaristično preteklost Latinske Amerike, še posebej inštalacija Anite Granere, po rodu iz Nikaragve. "To je bila moja mladost, to sem doživela in čutila. To je del moje duše, moje osebnosti," je razložila simpatična umetnica, ki si je vzela čas za nas.
Po ogledu muzeja nas je Lynette peljala v zanikrno krčmo, a krčmo z dušo. Pred vhodom je pokazala na konec dolge ulice: "Vidiš, tam je nevarno, tja kot turist ne greš. Tudi sama ne hodim tja. Tukaj pa ni nobenih težav. Tako je pač tukaj." Skomignila je z rameni, pohodila cigareto in vstopili smo. Pivo za dvajset lempir, manj kot evro. Presenečeni domačini so takoj naredili prostor za prišleke, pripodili natakarico, da nas bo stregla, razložili, da imajo pivo salvavida, ki je bolj mehko in z manj alkohola, potem se nadaljuje z Imperialom, ki je bolj močan in tako naprej. Še na podrtem Jukeboxu so začeli vrteti zahodnjaško muziko, da bi se počutili bolj domače. Seveda smo se takoj zapletli v pogovor. Na televiziji je bila ravno Liga prvakov, tukaj vsi bolj ali manj navijajo za španske klube. Po tekmi je bil še pregled drugih tekem in v "pajzlu" v "Tegusu", kot mestu pravijo domačini, se je na televiziji pojavil tudi moj Ljudski vrt, na katerem smo "pubeci" včasih, ko se je še dalo čez ograjo, nabijali žogo in sanjali, da bomo nogometaši.
P. S.: Ker je v Tegucigalpi veliko revščine, je seveda tudi veliko roparjev. Tako večina hiš spominja na male utrdbe. Vsenaokoli bodeča žica oz. tehnične ovire, bi rekla naša vlada, ki ljudi ščitijo pred nepridipravi. Taki mali bunkerji.
P. S. II.: Težko bi rekel, da me daje domotožje, ker me ne. Je pa res, da bi si ob vsej tej košarkarski vročici želel kakšno tekmo naših fantov spremljati s prijatelji v kakšnem lokalu v Ljubljani. Začutiti to energijo. Tukaj gledam tekme sam. In ko zmagamo, leva in desna udarita petko in si čestitata. Ni isto, je pa bolje kot nič.
