Na Islas de Maiz - Koruzne otoke na karibski strani Nikaragve - se da namreč potovati na dva načina. Prvi, dražji in hitrejši je z letalom iz Managve na večjega od dveh otokov; drugi, počasnejši in cenejši je z avtobusom in ladjami. Tako sva z Berlinčanko Bianco zvečer ob devetih na zanikrni avtobusni postaji Guendellin v Managvi v vrsti čakala, da se vkrcava na avtobus. Je pa imel ta tipični "chicken bus" tokrat malo boljše sedeže, saj pot do El Rame, pristaniškega mesteca ob reki Rio Escondido, traja okoli sedem ur. Medtem ko smo se potniki gnetli med sedeži in tiščali vsak svoj kovček ali nahrbtnik na ozke police, pritrjene na stropu, so zunaj fantje na streho avtobusa nakladali najrazličnejše stvari, ki so jih ljudje nakupili v Managvi. Nikaragva je namreč kot največja srednjeameriška država zelo redko poseljena, sploh na vzhodni strani, in večjih mest tam ni. Tako morajo prebivalci Bluefieldsa, Nueve Guineje ali Kukra Hilla, ki nimajo denarja za letalo, in večina ga nima, po recimo tehniko in druge stvari na en dan dolgo pot v prestolnico.
Torej, v El Rami smo do sedmih zjutraj sedeli v improvizirani čakalnici in na starem televizijskem sprejemniku gledali videospote iz 90. let. Ženske so v naročjih držale otroke in se zaspano nagibale čeznje, dva možakarja sta tri ure bentila čez slabo šolstvo v Nikaragvi in to, da je nekaj treba storiti okoli tega. Neki otrok je živčno vreščal in mati ga nikakor ni znala pomiriti. Mestici, belci, kreoli. Mešali sta se španščina in karibska angleščina.
Ladja pride. Čez tri dni.
Ob šestih so končno odprli vrata pristanišča, naložili smo se na "pange", hitre čolne z dvema motorjema s po 200 konjskimi močmi, in odpluli po reki navzdol. Ob brežinah so se mešali drevesa, palme, svetlozeleno grmičevje in kokosi. Posamezne lesene hiše, dvignjene na stebre, tu in tam majhen zaselek. Trije otroci so v vodo tiščali nekakšen drevak, možakar se je ravno umival in si z vedrom zlival po glavi rečno vodo. Tu in tam je mimo priplul kak podolgovat čoln, naložen z limonami ali kakšnim drugim sadjem. Ribiči. Tako kot vsaka reka tudi Rio Escondido ljudem daje življenje. Po dveh urah znaki večjega naselja. Majhna ladjedelnica, pred katero so na boku, pol pod vodo pol zunaj, svoj večni mir našle odslužene ribiške barkače. Privezali smo se v Blufieldsu.
Z Bianco sva se takoj odpravila do tovornega pristanišča. "Hey my Man! You wanna go to Corn Island? One boat leave today morning. Next boat on Wednesday," je v lokalni različici angleščine razložil temnopolti možakar pri vhodu. Torej jutranjo ladjo za Koruzne otoke sva zamudila, naslednja pride čez tri dni. Jao! Kaj bova počela tri dni v Blufieldsu? Ni ravno všečno mesto. Mogoče delam domačinom krivico, ampak zdelo se mi je, da je bil vsak tretji zjutraj ob devetih že precej okajen, bilo je polno postopačev, iz malih igralnic je vreščala glasba. Rahlo zanikrno vse skupaj. "Mogoče poskušajta v El Bluffu, tam mimo pridejo ribiške in tovorne ladje. Včasih poberejo tudi potnike," je še dodal.
Odpravila sva se do priveza za čolne, ki peljejo do El Bluffa, sosednjega otoka. Tam sva razložila, da bi rada prišla na Koruzni otok in da morda El Bluff ponuja več možnosti, da ujameva kakšno ladjo. "Ne, danes ni ladje, tudi jutri je ne bo. Najbolje, da gresta vprašat na kapitanijo, tam bodo vedeli," je svetoval neki fante. Dobro, greva spet nazaj do pristanišča, najdeva luško kapitanijo. Pred vhodom je na gugalniku sedel neki uradnik in nezainteresirano razložil. "Jah, ne vemo, kdaj bodo ladje. Čez tri dni bo ena zagotovo, prej pa ne vemo, ali bo kakšna ali ne. Poskušajta iz El Bluffa." Hvala, saj to že veva. Na teh otokih vsak nekaj ve, pa nihče nič, nekdo je nekaj slišal, drugi tudi. Ampak ve se pa ne točno. No, na koncu sva se s čolnom odpravila v El Bluff, se mi je zdelo, da bo tri dni bolje preživeti na majhnem otočku.
El Bluff
Lačna in žejna sva po otoku v popolni popotniški opremi iskala kaj za pod zob. Ni pomembno, kaj, samo da je. "Danes je nedelja in obe obedovalnici sta zaprti. Trgovine se odprejo ob petih popoldne," je razložila mimoidoča in dodala, da je morda odprt kak lokalček na plaži. Na plažo torej. Pobral naju je majhen mototaksi. Res je bil na plaži odprt lokal. Velik prostor, pet miz, deset ljudi. Ženske z majhnimi otroki, na mizi steklenica ruma. Iz zvočnikov je tako razbijalo, da sva se z Bianco na pol metra komaj slišala! Sva prosila taksista, da naju odpelje kam drugam, če je še kaj odprto. Zavil je na plažo in po minuti vožnje je mototaksi nekaj zakihal in se ustavil. Fant je nekaj šaril po motorju, ga zaganjal. Nič. Ker se je hitro dvigala plima, smo morali piaggijevo škatlo potisniti malo višje na plaži, da nas ni zalilo. Naprej sva šla peš.
Dan sva preživela pri Javierju, ki ima bar na plaži. Pravzaprav ni ravno bar. Ima hladilno skrinjo s pivom in osvežilnimi pijačami, to je to. Tisti dan sva bila edina gosta. Javier je zdravljen odvisnik od drog, večino časa preživi tukaj na plaži, tudi spi v tam v lesenjači. V viseči mreži, seveda. "Všeč mi je tukaj. Mirno je, ocean. Berem knjige, večinoma teološke, odkar mi je Bog pomagal, da sem se rešil drog," je razložil in nama prinesel pivo. Hrane ni imel. Se mu ne izplača, ni ljudi. Ga razumem, na vsem otočku sva bila edina turista. Pa tudi sicer El Bluff ne obišče veliko turistov, čeprav ima res lepo plažo in je majhen, tako da se da tudi peš vsepovsod, kot sva pozneje ugotovila.
Ko sem hodil po plaži, si nikakor nisem zmogel razložiti, kaj pomenijo velike štirikrake betonske strukture, nasejane po obali. "Tukaj so mislili graditi pristanišče. Nikaragva namreč nima velikega pristanišča, zato moramo vse izvažati prek Hondurasa in Kostarike. No, ti betonski štirikraki so sestavljali valobran, da bi lahko začeli graditi pristanišče. Potem je prišel orkan in je vse skupaj pometal povsod okoli," je na moja ugibanja odgovoril Javier.
Zvečer sva v trgovini nakupila tuno in krekerje, ker ni bilo kruha, ter vodo. Namestila sva se na privezu v središču vasi, od koder se vidi morebitne prihajajoče ladje. V El Bluffu se morajo ustaviti, saj jim mora Kapitanija dati dovoljenje za izplutje na odprto morje. Do desetih zvečer ni bilo nobene, tako da sva poiskala hotelčič, kjer sva prespala noč. Morda pride kakšna ladja drugi dan. To ravno niso kraji za ljudi, ki se jim mudi.
Kopno v daljavi
Po drugem dnevu, ki sva ga preživela v El Bluffu, se je najavil langostero, ladja za lovljenje jastogov. Čez dan sva srečala še osem drugih popotnikov, ki so ravno prispeli v El Bluff z enakim namenom, da ujamejo kakšno ladjo za Koruzne otoke. Čeprav smo bili dogovorjeni, da gremo skupaj, ob polnoči pred Kapitanijo ni bilo nikogar. Pozneje sva izvedela, da so jih domačini napotili na tovorno ladjo ob treh ponoči, in reveži so morali sedemurno plovbo preživeti med prašiči in drugim tovorom na ladji.
Posadka nama je namenila dva pograda v kajuti, če bi želela spati. Bianca je zaspala, sam sem se zagovoril z mornarjem, ki je doma na Velikem Koruznem otoku. "Uh, lovljenje jastogov je težaško delo. Velike ladje gredo na morje za mesec in pol, delaš od šestih do šestih. En teden doma, pa spet ven. Mi gremo za dva tedna, tri. Morje je včasih tako divje, da se ti zmeša! Se pa dobro zasluži. Večinoma ulov nato izvozimo v Miami na Florido," je razložil dobrovoljen možakar, mestic po videzu. Bila je jasna noč, polna zvezd, in tudi morje je bilo k sreči precej mirno. Vse skupaj je motil le hrup starega dizla iz strojnice. Zjutraj, ko sem se zbudil, je bilo že svetlo in v daljavi sta se videla majhna obrisa kopnega.
Na pomolu Velikega Koruznega otoka sva mornarjem pomahala v slovo. Zdaj je treba priti le še na manjšega od dveh otokov. Ravno ko smo se naložili na hitri čoln, je začelo res močno deževati. Okoli 40 ljudi je nad glavo držalo plastično folijo, dež nas je tolkel, veter bril, plovilo je premetavalo sem ter tja, gor in dol. Tu in tam kakšnem bled obraz, tudi pogumneži so nadeli rešilne jopiče. Otroški jok. Madona, če nas bo zdaj tukaj prevrnilo! Lani jih je in 13 Kostaričanov se je utopilo. Dež in veter sta le ponehala. Izpod folije sem iztegnil glavo in sredi modrine zagledal kopno, prek palca veliko okoli dva kvadratna kilometra. Nad peščenimi plažami so se dvigale palme. Mali Koruzni otok.
P. S. Čeprav je pot, ki z letalom sicer traja eno uro, trajala tri dni, mi ni žal. Včasih med potjo namreč doživiš in spoznaš več kot tam, kamor si namenjen.
Moja pot: Leon-Managva-El Rama-Bluefields-El Bluff-Islas de Maiz
