Kolesarjenje - le nujno zlo v prometnih konicah, ko avtomobil odpove, ali način življenja? Foto: EPA
Kolesarjenje - le nujno zlo v prometnih konicah, ko avtomobil odpove, ali način življenja? Foto: EPA

Še lepše pa je seveda s kolesom križariti po mestu, če so njegove ulice prepredene s kolesarskimi stezami, vozniki motornih vozil pa kolesarjev ne dojemajo kot nadležen dodatek k že tako gostemu prometu. Nekaterim mestom je to že uspelo, druga pa se še naprej dušijo v izpušnih plinih, vsakodnevnih jutranjih konicah, besnem hupanju voznikov, ki ne uspejo pravočasno priti do cilja in si pulijo lase z iskanjem prostega parkirnega mesta.

Poglejmo si deset do kolesarjenja in kolesarjev najprijaznejših mest. Kdo je nesporni zmagovalec seznama, je verjetno jasno že vsakomur - Amsterdam, seveda, v katerem je človek brez kolesa kot riba brez vode.

Peking, Kitajska. Saj poznate nalezljivo skladbo Katie Melua, ki poje o devetih milijonih koles v Pekingu? Verz ni naključen, kitajska prestolnica ni nabita le z avtomobili, ampak tudi s kolesi, s katerimi se prevaža na 'tone' ljudi. Ker je promet tako nemogoč, šviganje s kolesom po nagnetenih ulicah daje poseben občutek svobode, poleg tega pa je vožnja s kolesom tudi do okolja prijazna stvar, če vemo, da ima Peking ogromne težave z onesnaženostjo. Foto: EPA
Barcelona, Španija. Kolesarske steze, prometni znaki in označbe kolesarskih poti so v evropskih mestih že stalnica, a Barcelona je šla še korak dlje - v središču mesta je oblikovala 'zeleni krog', kolesarsko pot, na kateri najdemo sto kolesarskih postaj, na katerih lahko domačini in turisti najamejo ali odložijo svoje kolo. Velika mobilnost od točke do točke je ža dala dobre rezultate. V mestu vsako leto priredijo tudi golo kolesarjenje, da bi opozorili na še vedno preveliko gnečo avtomobilov. Foto: EPA
Basel, Švica. Basel, rojstno mesto teniškega zvezdnika Rogerja Federerja, je z nekaj več kot 166.000 prebivalci tretje največje švicarsko mesto. Hkrati pa je tudi do kolesarjev zelo prijazno, saj so kolesarske steze zelo široke in urejene, poleg tega pa je v mestu najti tudi 'obračališča' za kolesarje, kar je edinstvena stvar na svetu. Basel, ki leži tik ob francoski in nemški meji, je razvil tudi obsežno mrežo za najem koles, ki kolesarjev nikoli ne bo postavila pred mučno dejstvo - kje pustiti svoje kolo?
Portland, Oregon, ZDA. Kot večina mest, ki ležijo na zahodni obali ZDA, ima tudi Portland kopico asfaltiranih vpadnic, ki kot arterije povezujejo obrobje s strogim središčem. A Portland je naredil še eno potezo in ustvaril kolesarske poti, po katerih je mogoče prehajati med mestnimi soseskami, zato za avtomobil ni prav nobene potrebe. Mesto za malo denarja revnejšim prebivalcem ponuja tudi javna kolesa, v ceno pa sodijo tudi čelada, dežni plašč, ključavnica, zemljevid mesta in zračna tlačilka. S kolesi se tako vozi skoraj desetina ljudi, kar je za ameriška mesta sanjska številka.
Montreal, Kanada. Pred dvema letoma je Montreal vložil 134 milijonov dolarjev v program, s katerim so želeli v mestu ustvariti do kolesarjev prijaznejše ozračje in obnoviti dotrajane kolesarske steze. Ob parkomate za avtomobile so postavili tudi mesta, na katera lahko domačini priklenejo svoja kolesa, kar je zmanjšalo razvado puščanja koles ob vseh mogočih nepremičnih stvareh, kot so drogovi ali luči. Širše mesto se lahko pohvali s kar 3.000 kilometri urejenih poti, namenjenih kolesarjem, to število pa nameravajo še povečati. Montreal je prvi v Severni Ameriki oblikoval tudi mrežo posojanja koles, po njih so se nato zgledovali tudi v New Yorku, Bostonu in Londonu.
Curitiba, Brazilija. Curitiba je morda najbolj načrtovano mesto na svetu, v katerem je tudi skrb za kolesarje eden najpomembnejših temeljev. Mestna oblast kolesarjenje kot vrsto prevoza spodbuja že več kot 40 let, posledica pa so kilometri in kilometri kolesarskih stez, na katerih je vedno veliko ljudi. Tudi Brazilija kot celota se je zavezala k uporabi alternativnih virov energije in do okolja prijaznih načinov prevoza, zato je v državi precej močna skupnost kolesarjev, ki promovirajo takšen način premikanja v primerjavi z jeklenimi konjički.
Bogota, Kolumbija. Čeprav kolesarski programi niso tako dodelani in uspešni kot v nekaterih evropskih mestih, so Bogoti, prestolnici Kolumbije, k razvoju v do kolesarjev prijazno mesto pomagale tudi demografske značilnosti. Le 13 odstotkov meščanov namreč premore svoj avtomobil, zato je vožnja s kolesom bolj nuja kot mogoča izbira. Mesto enkrat na teden zapre 90 kilometrov ulic za motorna vozila in na ta dan so 'kralji' kolesarji, tekači, rolkarji in tisti na rolerjih, ki se lahko razgibavajo brez strahu, da jih bodo prestrašili objestni vozniki. Foto: EPA
Köbenhavn, Danska. Skandinavske dežele vse po vrsti veljajo za okolijsko zelo zavedne. V Köbenhavnu se tako kar tretjina ljudi praktično vsakodnevno usede na kolo, namesto bi vžgali avtomobil, in se odpravi v službo ali po opravkih. Kolesarska kultura na Danskem je razvita do te mere, da lahko ljudje kolo najamejo brezplačno, kar pomeni, da polog dobite nazaj, ko kolo vrnete, torej ne zapravite niti centa. Kolesarska infrastruktura je hkrati hitra in uporabna, poleg tega pa gre kolesarjem na roko tudi površina države, ki strmih predelov skoraj ne pozna.
Amsterdam, Nizozemska. Vsa prej omenjena mesta se lahko pohvalijo s tem, da imajo nadpovprečno razvito kolesarsko omrežje, a Amsterdam je brez vsakršnega dvoma smetana na kolesarski 'torti'. Dokaz: 40 odstotkov dnevnih vozačev razdaljo premaga s - kolesom, seveda. V mestu je že dolgo mogoče najeti javna kolesa, mestna uprava pa načrtuje tudi gradnjo ogromnega parkirišča za kolesa, ki bo ob glavni železniški postaji, kar pomeni, da res ne bo nobenega razloga več za potovanje z avtom po mestu. Že leta 2006 je bilo v mestu kar 465.000 koles, a roko na srce, razširjene so tudi kraje - okoli 54.000 koles je nehote in na skrivaj zamenjalo svoje lastnike. Foto: EPA