Šrilanka je bila dolga leta pozabljena turistična destinacija, predvsem zaradi notranjih nemirov in vojne med Tamilci in vladnimi silami. A v zadnjih letih – odkar so leta 2009 razglasili konec vojne – postaja priljubljena dežela tako za kratek oddih na plaži kot za tiste popotnike, ki potujejo s plitvejšim žepom.

Safariji na Šrilanki se ne morejo primerjati z afriškimi, a obisk katerega izmed naravnih parkov Šrilanke je skoraj nujen. V odprtih terenskih vozilih lahko opazujete skupine slonov, opic, pavov, divjih petelinov, pelikanov, drugih vrsti ptic in celo leopardov v njihovem naravnem okolju.

Jezero, umetnega nastanka, staro 1700 let
Eden izmed priljubljenih naravnih parkov je Minneriya, ki je zavarovan že vse od leta 1938, saj je eno pomembnejših območij za gnezdenje ptic, v sušnem obdobju pa se iz njegovega jezera napajajo sloni. Jezero je umetnega nastanka, a je staro okoli 1700 let. Zajezili so ga že v času prvega šrilanškega kraljestva. Zasluge pripisujejo kralju Mahasenu, ki je vladal v 3. stoletju.

Ob jezeru je tako mogoče videti največ različnih živalskih vrst, ki so si prišle potešit žejo in poiskat hrano. Tukaj živita dve avtohtoni vrsti opic – ozkonosa opica vrste langur (Trachypithecus vetulus) in ena od vrst makaka (Macaca sinica) –poleg tega srnjad, šrilanški leopard, šobasti medvedi, kmetje sem na pašo pošljejo tudi svoje govedo, nad glavami pa ves čas letijo in spuščajo zvoke najrazličnejše ptice.

Stoletno zbirališče slonov
V najbolj sušnem obdobju se v njegovi okolici zadržuje tudi do 200 slonov, ki pridejo z različnih območij v notranjosti otoka. To pot opravljajo že stoletja, da bi se osvežili v vročih dneh, se parili in tudi družili. Šrilanški sloni so ena izmed treh podvrst azijskega slona in živijo le na tem otoku. Menijo, da so od vseh azijskih območij, kjer živijo sloni, prav na Šrilanki najgosteje poseljeni, njihovo število pa naj bi se gibalo okoli 7.000. A so kljub temu od leta 1986 označeni kot ogroženi.

Sloni ne živijo le v naravnih parkih in rezervatih, temveč jih lahko srečate tudi ob cestah in v manjših krajih, kjer so se navadili dobiti kak priboljšek na lokalnih tržnicah. Da se velikokrat približajo obljudenim območjem, je zanje ena največjih nevarnosti. Pogoste so predvsem železniške nesreče in tako lahko beremo žalostne zgodbe, da je vlak do smrti zbil samico in mladiča, ki sta prečkala progo. Veliko poškodovanih ali osirotelih slonov nato najde prostor v katerem od zavetišč za slone, ki se preživljajo z vstopninami. Ali je zanje vedno tudi pravilno poskrbljeno, pa je velikokrat vprašljivo.

Zagotovo se jim bolje godi v parku Minneriya, ki ni tako turistično obljuden kot tisti na jugu otoka – najobsežnejši, naravno bogat in dobro obiskan narodni park Yalla. Zaradi velikega jezera je Minneriya poln bujnega zelenja tudi med julijem in novembrom, na obzorju pa so ves čas vidne ogromne silhuete največjih kopenskih sesalcev. V blatni plitvini jezera se škropijo z vodo, proti večeru pa se prav počasi pomikajo v pogozdene predele.

Turistični ogledi postajajo težava
A ker je opazovanje živali v njihovem naravnem okolju priljubljena turistična vaba, se število džipov, ki vozijo skozi park, vsako leto povečuje. Najin voznik je bil zelo obziren, zmanjšal je hitrost in s tem tudi glasnost motorja, ko smo se peljali ob skupini slonov z nekaj dni starim mladičkom, počakal, da so živali prečkale improvizirano cesto in se skupaj z nama trudil, da bi jih čim manj motili ter se predvsem ne postavljal na njihovo pot.

Vendar opozorila naravovarstvenikov kažejo, da se v parkih vse prevečkrat pokaže človeška objestnost. Prehitra vožnja, vzkliki, vsiljivo približevanje živalim postajajo resna težava. Naravovarstveniki tako pritiskajo na vlado Šrilanke, naj vendarle sprejme nekakšne zaščitne zakone, da večja pooblastila policiji in strožje nadzira ponudnike ogledov.

Veliko je tudi odvisno od samih turistov. Zavedanje, da vstopajo v naravni življenjski prostor mnogo ogroženih vrst, ki jim ponuja nepozabne razglede in doživetja, hkrati pa si zasluži tudi spoštovanje, bi moral vsak prinesti s sabo.