In tudi če si na seznamu gostov, ni nujno, da te bodo spustili noter. Fotografiranje je strogo prepovedano, politika, ki jo strogo uveljavljajo, ko ti ob vhodu objektive mobilnega aparata prelepijo z zatemnitvenimi nalepkami.

"Svoboda" nosi v Berlinu veliko težo – kar se še kako prenaša tudi na tamkajšnjo divjo in neobrzdano klubsko sceno, kjer ideja, da je lahko vsak, kar si želi, in dela, kar si želi, več kot samo neka prazna novodobna hipijevska floskula.

Ovekovečevanje teh "svobodnjakov" v ta koncept svobode grobo posega, izjem ne delajo niti pri zvezdnikih, kot je na lastni koži izkusil ameriški voditelj in komik Conan O'Brien, ki je skušal leta 2016 med snemanjem epizode o Berlinu vstopiti tudi v Berghain, a so ga zaradi snemalne ekipe, s katero je potoval, na vratih zavrnili.

Berghain, ki sta ga leta 2004 odprla promotorja (predvsem istospolnih) zabav Norbert Thormann in Michael Teufele, je v svojih 19 letih obratovanja prerastel status zgolj kluba. V mestu, kot je Berlin, mestu, ki pozdravlja drugačnost, ima živahno LGBT-skupnost in promovira liberalni življenjski slog, je Berghain skorajda kulturna institucija. Pravzaprav, črtajte "skorajda".

Leta 2016 je namreč nemško sodišče ta berlinski klub, večkrat razglašen za najboljši nočni klub na svetu in "svetovno prestolnico tehna", uradno razglasilo za kulturno institucijo, kar klub uvršča v nižji davčni razred in mu prinaša še neke druge bonitete.

Doživeti Berghain – in umreti

Doživeti Berghain je za številne bližje religiozni izkušnji kot pa žurerski oz. glasbeni. Redni obiskovalci kluba nedeljsko romanje tja označujejo za "nedeljsko mašo", tehnoblogi pa so polni referenc na berghainsko "cerkev".

"Take Care of Each Other", "Pazite drug na drugega", je izpisano na rožnati zapestnici, ki ti jo nadenejo ob vhodu. Napotek, ki se ga velja držati, glede na to, da je celotna izkušnja za številne še podkrepljena z mamili in seksom – ali pa vsaj zelo intenzivno predigro na enem od plesišč.

Govorimo vseeno o mestu, kjer so spolnost, alternativne subkulture in provokativna umetnost del lokalne identitete. Če se v Münchnu vse vrti okoli luksuznih znamk, ko gre za kodeks oblačenja, ste v Berlinu lahko na povodcu in v BDSM-bodiju. In obiskovalci Berghaina po tej garderobni možnosti v resnici kar redno posegajo.

"Prezgodnji smo, še nikdar nisem videl tega plesišča tako praznega," jamra Billy Wagner, lastnik restavracije Nobelhart & Schmutzig in eden od ključnih figur berlinske alternativne scene, naša prepustnica za Berghain tisto noč.

Bila je prejšnja sobota, ura nekje med 2. in 3. ponoči, povsod drugje po svetu verjetno vrhunec dogajanja, a za Berghain, katerega vrata so odprta od petka zvečer do ponedeljka zjutraj – prezgodaj.

Običajno se pred klubom, brutalistično industrijsko stavbo iz leta 1953, nekdanjo termoelektrarno, ki je še vedno videti zapuščeno in propadajoče, vije kilometrska vrsta. Tisto noč si vstopil brez težav. "Medtem ko so petkove in sobotne noči v ZDA glavni termini za klubsko dogajanje, je za Berlinčane vse med 22. uro zvečer in 6. ali 7. uro zjutraj – turistično," je v svojem prispevku o Berghainu pisal Vice.

48-urna zabava

V mestu, ki slovi po svoj klubski sceni in burnem nočnem življenju (približno tretjina obiskovalcev navaja to kot poglavitni razlog za obisk nemške prestolnice), je Berghain nekakšen skoncentriran vrh vsega, kar bi težko našli kjer koli drugje na svetu kot prav v Berlinu. Klub klubov, prostor, kjer je dovoljeno vse in kjer nihče ne obsoja nikogar.

Prostor, kjer "tehnoparty" traja 48 ur v kosu, kjer je večina obiskovalcev bolj slečena kot oblečena in kjer se ples na neki točki pogosto nadaljuje z javnim občevanjem v enem od številnih bolj zatemnjenih separejev štirinadstropne stavbe, tako imenovanih temnih sobah v kletnih prostorih (vse skupaj je še vseeno bolj diskretno od razvpitega berlinskega Kit Kat tehno-sekskluba, ki ga je leta 1994 odprl avstrijski pornorežiser Simon Thaur).

Prav tako v kletnem delu je prostor, namenjen samo homoseksualcem, imenovan "Lab.Oratory", ki ga je Rolling Stone pred leti opisal kot "najbolj ekstremni seks klub v Berlinu".

A tisti večer je bilo za orgije še prezgodaj. Kar ne pomeni, da ni bilo na ogled kar nekaj golih zadnjic. Nekatere strateško zakrite zgolj z usnjenim trakcem, druge niti tega niso imele, samo ultra kratko minikrilo, ki je razkrivalo dobršen del zadnje plati, še posebej, ko se je dekle zleknilo na kavč ob plesišču in se privilo ob svojega spremljevalca fluidnega spola s kozarcem sekta z ledom v roki (bojda najbolj tipična pijača za Berghain, mi je bilo rečeno).

Brez diskriminacije

Berghain je sprva slovel bolj kot gejevski klub, danes je klientela precej bolj mešana, čeprav je LGBT-skupnost še vedno močno zastopana, dvakrat na leto pa so v klubu t. i. Snax fetiš partiji, rezervirani samo za istospolno usmerjene.

Diskriminiran ni nihče, nikogar ne gledajo obsojajoče, ne glede na opravo, starost, težo ali libido. Na plesišču Panorama bara v najvišjem nadstropju stavbe golih neometanih betonskih podpornih stebrov in brez enega samega dodatnega elementa (niti ogledal ni na WC-jih) se tako pred mešalno mizo v transu gibljejo vsi od najstnikov, ki jim še puh ni dobro pognal (ti so sicer v manjšini, saj jih pogosteje zavračajo), do osivele generacije prvih privržencev tehna, ki so se v Nemčiji rodili že na začetku 80. let.

Čeprav je Berlin druga najpomembnejša evropska klubska destinacija za Ibizo, Berghain ni Amnesia, Pacha ali Privilege (nekateri najbolj znani in največji ibiški nočni klubi, op. a.). Čeprav se klub ponaša z enim najmočnejših ozvočenj na svetu, tu ni največjih svetovnih didžejev, ki računajo po milijon za nastop, tu dajejo prostor manjšim, lokalnim imenom – v imenu demokratičnosti in vključevalnosti, seveda.

Glavna berlinska uganka: Kako mimo berghainskih varnostnikov?

Ta vključevalnost sicer v Berghainu ima neko mejo vseeno – njihova politika na vratih je med najstrožjimi in najbolj selektivnimi na svetu, o čemer pričajo tudi na spletu priljubljene majice "I didn't get into Berghain" in "Sorry, not Today".

Ali te spustijo, tudi po urah čakanja v vrsti, ali ne, je v celoti odvisno od fantov in deklet na vhodu, ki jim načeluje glavni "vunbacitelj", strah vzbujajoči in močno potetovirani Sven Marquardt, sicer tudi fotograf in velika zvezda nemške tehnoscene.

"Ste na seznamu povabljencev, kar pa še ne zagotavlja, da vas bodo spustili noter. Če koga od vas zavrnejo, so taksiji pred stavbo, drugi gremo notri," nam razlaga Billy pred romanjem v Berghain, ko se iz dragega hipsterskega volnenega puloverja, v katerem je sprejemal goste v restavraciji (kjer je sicer prav tako fotografiranje strogo prepovedano), preoblači v nekaj bolj podobnega opravi za nemško različico Coachelle.

V družbi smo bili lokalna nemška novinarka (v precej primerni prosojni kvačkani majici in zlatem krilu), brazilski novinar in zgoraj podpisana, pri čemer smo se vsi trije počutili ne ravno … dovolj pohujšljivega videza za Berghain.

Še Billy, ki je tu običajno enkrat mesečno in ostane po 12 ur skupaj v klubu, je videti malce nervozen, ko kaže varnostniku imena na seznamu. A prva zelena luč je prižgana. Drugemu varnostniku izročim torbico v pregled, s pogledom 13-letne šolarke, ki prvič šprica matematiko.

Ko sem z eno nogo že v garderobnem prostoru, ki spominja na kak bunker iz slasher grozljivk, in mimo mene v temo kluba že izginjajo naoljena telesa, zastanem pred drugo varnostnico in ji samodejno izročim torbico. "Zakaj za vraga bi mi dala torbico? Mar te ni ravno pregledal kolega? Zakaj hudiča mi kradeš čas? J*** se," zalaja name popirsano dekle s kratkimi lasmi in pogledom steklega buldoga.

Celo milijarde ne pomagajo za vstop

Zdaj mi je bilo bolj jasno, kako so v Berghainu vstop zavrnili celo Elonu Musku.

Musk, ki je sicer znan po svoji naklonjenosti do vseh vrst podzemnih zabav, predvsem tistih bolj erotično naravnanih, se je namreč lani mudil v Berlinu in po poročanju The Timesa bojda precej zagnano raziskoval tamkajšnje nočno življenje in tehno-sekssceno (opažen je bil tudi v Kit Katu), a v Berghain mu kljub temu ni uspelo priti.

Tehnološki mogotec je sicer takoj za tem (ob 3.51 zjutraj) na Twitterju trdil, da je šlo za njegovo povsem lastno odločitev, češ da ga je zmotil velikanski napis "PEACE" ("MIR") na pročelju kluba in da ker sovraži besedo mir ("Tisti, ki jim je mar za mir – vključno z mano – jim ni treba poslušati o njem. In tisti, ki jih briga za mir? No ..."), se je obrnil in protestno odkorakal.

A resnica naj bi bila, da je lastnika Tesle in Twitterja ter drugega najbogatejšega Zemljana na vratih zavrnil kar sam Marquardt, ker kot pravi Berlinčan, ne prenese arogantnih in ignorantskih ljudi, Musk pa je prebivalcem nemške prestolnice stopil na žulj, ko je marca lani tam zgradil eno od svojih "veletovarn" za električna vozila.

Očitno denar prav vseh vrat vseeno ne odpira. Berghainskih že ne.