povedo, da takih filmov, kot so jih snemali tu, ne bi mogli posneti nikjer drugje.
"Američani ne bi mogli nikoli posneti Bitke na Neretvi. Ni šans. Da bi imeli toliko tankov, topov, tovornjakov in pušk in da bi vse to lahko potem zabrisali v reko? Česa takega ni mogel narediti nihče, razen nas. Lahko smo, ker je Tito rekel, da smemo. Takoj ko je on dal svoje privoljenje, si lahko počel, kar si hotel. Lahko si celo razstrelil most," pripoveduje v odličnem dokumentarnem filmu Cinema Komunisto Bata Živojinović, obraz jugoslovanskega partizanskega filma.
Živojinović govori o tem, kako so med snemanjem Bitke na Neretvi v imenu verodostojnosti ustvarjalci "še enkrat porušili most čez Neretvo".
"Ima se, može se," bi lahko rekli o zlati dobi jugoslovanskega filma, ki je cvetel tudi - ali predvsem - zato, ker je bil Josip Broz - Tito velik filmski navdušenec, ki je vsak večer nujno pogledal najmanj en film, ki mu ga je zavrtel osebni kinooperater Leka Konstantinović, v svojih rezidencah po Jugoslaviji pa gostil največje hollywoodske zvezdnike, kot sta bila zakonca Elizabeth Taylor in Richard Burton - ki je v Sutjeski (1973) upodobil samega Tita - potem ko mu je ta dal svoj osebni blagoslov, seveda.
Vsi največji
V leta 1946 ustanovljenih studiih Avala so poleg Burtona snemali še Yul Brynner, Kirk Douglas, Anthony Quinn, Alfred Hitchcock in Orson Welles - večjih imen v tistem času ne bi mogli najti. Tu so zgradili kuliso Pekinga 13. stoletja, da je Alain Delon lahko igral Marca Pola, tu so postavili kraljestvo Džingiskana, ki ga je igral Omar Sharif, in stari Rim za miniserijo Quo Vadis? z Maxom von Sydowom. Produkcija je bila izjemna, dediščina Avale, ki je bila v 60. letih eden od centrov svetovne kinematografije, neizmerljiva.
"Direktiva je bila: vse delajte tako, da ne bodo opazili, da niso v Hollywoodu. Vse je bilo na vrhunski ravni, ker je država koprodukcije in njihov denar pač potrebovala," se v Cinema Komunisto spominja nekdanji direktor studia Avala film Dragiša Gile Đurić. Režiserka filma Mira Turajlić si je za izhodiščno točko Cinema Komunisto vzela Avala film kot kraj, "kjer se je rojevala iluzija o Jugoslaviji", razpadajoče filmske studie pa kot analogijo za razpad nekdanje skupne dežele.
"V to zgodbo sem vstopila kot pripadnica nove generacije jugoslovanskih filmskih ustvarjalcev z zelo nejasnimi spomini na deželo, ki ne obstaja več. Odrasli smo med ruševinami nečesa, kar nostalgično imenujemo 'zlata doba'. Zamudili smo to veliko žurko in prišli ravno ob času, ko je bilo treba plačati račune," je ob premieri filma, posnetega leta 2010, povedala danes 34-letna Turajlićeva.
Povojno propadanje
"Računov" Avala film po vojni ni mogla plačati. V 90. letih so sem ter tja še posneli kak film (zadnjega leta 2000), danes pa kompleks stavb, kulis in skladišč na pogozdenem hribu nad srbsko prestolnico žalostno propada - v zapuščenih prostorih so si zatočišče našli potepuški psi, plevel prerašča odre, kulise se počasi sesedajo v prah. Studio, ki je bil po razpadu Jugoslavije delno privatiziran, 51 odstotkov delnic pa je bilo prodanih Yugoexporutu, se od propada le-tega spopada z resnimi finančnimi težavami.
Junija leta 2011 so razglasili bankrot, leta 2012 je srbska vlada pokazala pobudo, da bi ga znova obudila, a se to nikoli ni zgodilo, lansko pomlad pa so poskušali prodati tako rekoč vse, kar je na območju studia še mogoče najti - od kostumov, rekvizitov do filmskih pravic in kataloga bogate filmske produkcije. "Kinematografija vsake države je ključna sestavina njene dediščine," pravi Turajlićeva. "Filmi, ki so nastali pod okriljem Avale, ne predstavljajo le kulturne zgodovine Srbije, ampak celotne Jugoslavije. Končala bo v zasebnih rokah lokalnih poslovnežev, ki ga bodo lahko po mili volji izkoriščali ali celo ovirali dostop do njega, če se jim bo zazdelo."

Srbski filmski umetniki se sicer še vedno trudijo najti rešitev za prodajo 105 milijonov evrov težkega Avala filma, za katerega pravijo, da bi bil lahko središče domače filmske produkcije, zanimiva pa tudi za tuje ustvarjalce. A to se v tem trenutku zdi vse bolj utopično, zaradi šest milijonov evrov dolga pa grozi, da bodo skupaj s kulisami izginili tudi filmske pravice in kulturna dediščina jugoslovanske kinematografije. Filmski sklad z 250 filmi za zdaj ni na prodaj, kar pa ne pomeni, da ne bo v bližnji prihodnosti.
K. S.