Na kratko: obisk Machu Picchuja je odprava v pravem pomenu besede – tudi če do njega ne skušate dostopati po znameniti, starodavni inkovski poti.

Postopek organizacije obiska je dolgotrajen, precej konfuzen, zajema natančne priprave in poglobljeno raziskavo, kako, kdaj, s katerim prevoznim sredstvom in kje prestopati na naslednjega.

Ko preračunate vse stroške – prevoz do železniške postaje, od koder startate, vozovnica za vlak pa vozovnica za avtobus in po možnosti stroški vodiča –, ob tem pa še vso potrošeno energijo, je v resnici precej bolje investirati še nekaj deset evrov več in prepustiti celotno organizacijo eni od lokalnih perujskih agencij, ki vas bodo nato vodile za roko kot otroka od točke A do točke B.

Mi smo se na pot podali iz Svete doline (Valle Sagrado), in če je z Andi obdana dolina večinoma idilično spokojna, ustvarjena za ljubitelje narave in arheoloških najdišč na višini skoraj 4.000 metrov nadmorske višine, na železniški postaji linije PeruRail Cusco–Machu Picchu nemudoma padete v kaos najbolj cenenih turističnih pasti.

"Perujski" ponči "Made in China", klobuki z umetnimi peresi kondorja, kič z emblemi Machu Picchuja, alpak in inkovskih simbolov ter falični kipci po vzoru starodavnih inkovskih za plodnost.

To ne odvrne turistov, da se ne bi nemudoma vrgli v poblaznelo nakupovanje vsega, kar jim pride pod roke, in so tako lahka tarča prodajalk, ki ti skušajo pred postajo na vsak način prodati pelerine in razpršila proti mrčesu. "V Machu Picchuju dežuje, senjorita!" zagotavlja ena, očitno specializirana za vremenoslovje. "Hay muchos mosquitos!" trdi druga in moli predme razpršilo.

Modro-rumeni vlak pričakamo v "VIP-dvorani", kjer igra za to pooblaščeni glasbenik v uniformi na trobento perujski akustični napev. Agent nam je zagotovil, da moramo biti na postaji 20 minut pred odhodom, kar se mi je zdelo kot uporabnici vlakov z rednimi zamudami rahlo pretirani, a dejansko je vlak s končno postajo Aguas Calientes oz. Machu Picchu Pueblo, kot je tudi znana, bolj točen od švicarske ure.

PeruRailov vlak Cusco–Machu Picchu je eden tistih elegantnih vlakov s pridihom patine in nostalgije, z uglajeno strežbo in volnenimi prti s perujskimi vzorci na pološčenih lesenih mizah, na katerih ti osebje postreže čaj kokinih listov ali muñe (meti podobne andske zdravilne rastline), čips kvinoje in kvinojino energijsko tablico.

Če ne marate kvinoje, slaba novica – v Peruju ji ne morete ubežati. Kot tudi ne koruzi (imajo kar 55 vrst) in krompirju oz. gomoljnicam, ki jih poznajo neverjetnih 3.000 vrst.

Štiri dni hoje – ali nekaj ur z vlakom

Vlak sopiha vzdolž težke goste rjave reke Urubambe, pod skalnatimi strmimi pobočji vzhodnih Kordiljer, ovitih v jutranje meglice. "Na levi lahko vidite goro Veronica, ki je s 5.911 metri najvišji in najpomembnejši vrh Kordiljere Urubamba. Je tehnično zelo zahtevna gora, prvi vzpon nanjo pa je leta 1956 vodil francoski alpinist Lionel Terray," se oglasi iz zvočnika vlaka.

Pokrajina se v slabih dveh urah vožnje naglo spreminja (kot tudi vreme) in prehaja iz skalnate v vse bolj zeleno oblačnega gozda. Vozimo mimo evkaliptusov in kaktusov, mimo arheoloških najdišč, inkovskih teras in mimo najrazličnejših vrst orhidej, ki rastejo tik ob tirnicah.

Na neki točki vlak pelje čisto blizu slovite inkovske poti, samo reka nas loči od pohodnikov, ki odeti v dežne plašče z natovorjenimi lokalnimi nosači ob njih nasmejani mahajo suhim potnikom v vlaku, kjer dež biča zgolj naša okna. Ugledati Machu Picchu z inkovske poti je vsekakor večje in bolj nagrajujoče doživetje, saj celotna ekspedicija traja štiri dni in tri noči, s kampiranjem po poti.

Vse skupaj je sicer zelo nadzorovano, oblasti imajo pod nadzorom vse agencije, ki ponujajo treking, dovolilnice pa izdajajo pol leta vnaprej – pred pandemijo covida je bilo treba zanje zaprositi celo leto dni vnaprej.

Od alpake na žaru do ražnjičev morskih prašičkov

Ravno, ko pozobaš zadnji kvinojin prigrizek, vlak prevozi zadnji ovinek nad dramatično deročo reko Urabambo in zapelje na postajo v Aguas Calientes, zelo neprivlačno mesto, ki je videti hkrati barakarsko in turistično mesto.

Tam prečkaš most in se na drugi strani postaviš v, zdi se, neskončno dolgo vrsto turistov do vratolomno parkiranih avtobusov, ki vas nato prepeljejo še zadnji odsek poti z 2.040 metrov do Machu Picchuja na 2.430 metrih. Kar je v resnici precej nižje od 3.400 metrov visoko ležečega Cusca, izhodišča velike večine obiskovalcev.

In čeprav ima Cusco, nekdanja prestolnica inkovskega imperija, svoj delež turističnih pasti, ne gre zanikati, da gre za privlačno mesto z lično ohranjeno kolonialno arhitekturo, baročnim samostanom in katedralo, arkadami in umetelno izrezljanimi lesenimi balkončki.

Česar ne bi mogli trditi za Aguas Calientes s svojo nepregledno linijo cenenih prodajaln, restavracij s cevichejem sumljive kakovosti, alpako na žaru in ražnjiče morskih prašičkov.

Družbo jim delajo lokali, ki ponujajo "inkovske masaže" in razredčene pisco sourje ob zvokih generičnega zahodnega elektro popa.

Ena redkih izjem je butični petzvezdični eko kompleks hotelskih vil Inkaterra, eden najstarejših v mestu, v varnem zavetju bujnega rastja, kjer vam v elegantni leseni jedilnici postrežejo z jedmi, kot so gorska andska postrv in amazonski piščanec.

Trkati na nebeška vrata

Na srečo se vrsta naglo pomika in ne traja dolgo, da po še eni od mnogih kontrol vozovnic in potnih listov sedimo na avtobusu, ki se cikcakasto vzpenja do "stare gore".

Iz zvočnikov doni Knockin' on Heaven's Door Guns n' Roses, ko voznik manevrira ovinek za ovinkom, vse višje v džunglo, z dih jemajočim razgledom na visoke zelene osamelce in rjavo reko pod njimi.

In čeprav se ob vsem navalu zdi, da boste le stežka uživali v neokrnjenem pogledu, je oblastem v popandemičnem obdobju uspelo s strogo regulacijo dejansko obiskovalce učinkovito razporediti po posameznih sekcijah tega slovitega Unescovega spomenika.

"Pomnite – pot je pomembnejša od cilja," nam pred vstopom položi na srce vodič, kar sicer niso najspodbudnejše besede za deževen in meglen dan v Machu Picchuju, ki ga bo verjetno večina obiskala zgolj enkrat v življenju.

In v resnici vas nobena od neštetih fotografij, ki ste jih videli do zdaj, ne more pripraviti na veličino inkovskega "izgubljenega mesta".

Čeprav je muhasto vreme grozilo, da bo tisti dan težko v celoti uzreti to inkovsko središče, namenjeno bolj posvečenim slojem, plemstvu, znanstvenikom in zvezdoslovcem, so se meglice ravno dovolj razprle, da so se razbrali obrisi Huayne Picchu, prepoznavne gore nad ruševinami mesta iz 15. stoletja, na vrhuncu inkovskega imperija.

"Hitro, gospodična, postavite se tja, preden gora izgine," me usmeri vodič.

Kako je bil Machu Picchu "odkrit"

Odseka, ki vam je dodeljen z vstopnico, ne smete zapuščati, kar pa ne pomeni, da nekateri tega ne poskušajo. "Predvsem z azijskimi turisti imamo velike težave. Nekateri plezajo po stenah, nekateri se prepirajo z oskrbniki parka, češ da niso razumeli, kaj kupujejo, tretji delajo neumne selfije …," se jezi vodič, ki je v 16 letih opravljanja tega dela videl že vse.

Do zadnje podrobnosti opisuje sofisticirano, napredno, proti potresom odporno gradnjo, kanalizacijski sistem, sistem filtriranja vode, napredni agrikulturni sistem Inkov in sistem blagovne izmenjave z obalo in Amazonijo, njihovo kulturo, poznavanje astronomije in politični sistem, ki ga opisuje kot popolnega.

Mesto je bilo opuščeno leta 1572, ko so v času španskega osvajanja inkovski voditelji zbežali v Amazonijo.

Ironično, Španci Machu Picchuja nikdar niso odkrili, so pa prišli na sled inkovskim voditeljem v amazonski džungli. Machu Picchu so v naslednjih stoletjih začele načenjati sile narave, predvsem drevesa in ovijalke, ki so naredile največ škode na granitnih strukturah.

In trajalo je polnih 350 let, da je bil Machu Picchu "odkrit". Za to se uradno zasluge pripisujejo ameriškemu zgodovinarju z univerze Yale Hiramu Binghamu (njegovemu imenu tu ne boste mogli ubežati), ki je v Peruju iskal mesto Vilcabamba, zadnje zatočišče Inkov v času španskega osvajanja.

Binghama je do popolnoma preraslih ruševin pripeljal 11-letni Pablito Alvarez, domačin iz ljudstva Kečua, in 24. julija 1911 je Bingham razglasil odkritje Machu Picchuja, danes enega od sedmih čudes sveta. Kot nam ob tem pomenljivo pripomni vodič: "Saj veste, vsakič, ko želite kaj "odkriti", se obrnete na domačine."