Rdeče oči kajmanov, zakamufliranih v živo zeleno plast vodne solate. Padla debla, ki plovejo po reki in ustvarjajo zloveščo iluzijo, da se je nad Amazonko zgrnila biblijska nadloga orjaških plazilcev.
Reko preletavajo orli, vodomci, papige in tukani. Neonsko modri metulj sledi našemu čolnu v pijanem cikcakastem gibanju kot psihedelični privid. Miniaturne veveričje opice skačejo iz veje na vejo kot kobilice. Smaragdni svodi tropskih ovijalk, prepletenih s ptičjimi gnezdi, osjimi gnezdi, termitnjaki.
"Gremo poiskat nekaj velikega," napove Pablo, naš vodnik, in usmeri voznika čolna proti enemu od slepih krakov reke. Voznik upočasni, medtem ko se plovilo počasi prebija čez zelenje, naravno okolje kajmanov. Čim manj skušam razmišljati, kako blizu je moja gola roka temni vodi.
Za našim čolnom nekaj pljuskne. "Arapajma," poznavalsko komentira Pablo. Amazonska riba, tako velika, da gredo domačini, ko jo lovijo, v lov, ne ribolov. Največji primerki tega živega fosila, ki v nasprotju z drugimi ribami diha s pljuči, presegajo štiri metre in 200 kilogramov, njihova koža pa je tako poroženela, da delajo iz nje trpežno usnje.
To je dežela ekstremov, preživeti tu se zdi nemogoče. Če vas ne bodo ugonobile anakonde, vas bodo komarji. Reka je motna in gosta, propeler čolna, ki manevrira iz plitvine, pa pušča za seboj temno škrlaten vrtinec, kot da bi ravno zmečkal živo bitje. Reka krvi.
"Poglejte. Ni potrebe po drami. Piraje jedo ljudi samo v hollywoodskih filmih. In kajmani? V resnici so razmeroma krotki. Kdaj ste pa že brali, da bi kajman požrl človeka? Krokodili in aligatorji so druga stvar …" nas skuša pomiriti Pablo, ko nas (le nekaj minut za lovom na "nekaj velikega") prepričuje, da je laguna v enem od perujskih krakov Amazonke naravnega rezervata Pacaya Samiria varna za skok vanjo. "Druge priložnosti za plavanje v Amazonki ne boste imeli!"
Naj mu bo, se vdam, skomignem z rameni in skočim. V imenu raziskovalnega novinarstva. In za Instagram, seveda.
"Hay paiche"
Križarjenje po Amazonki je sicer zagotovo eden najudobnejših in najvarnejših načinov za raziskovanje Amazonije.
Izhodiščna točka je Iquitos, s pol milijona prebivalci največje mesto perujskega dela Amazonije, a tudi najbolj odročna celinska metropola na svetu, saj do njega, razen po zraku ali po reki, ni dostopa. In ko pristajate, tako rekoč sredi goste džungle, dejansko imate občutek, da ste zapustili civilizacijo.
Iskreno, prvi stik z Iquitosom ni ravno najbolj impresiven – pot od letališča sredi naliva deževne sezone, ki traja med decembrom in junijem, vodi po poplavljeni cesti, mimo s pločevino kritih barak, tuk tukov (glavno prevozno sredstvo v tem mestu) in obcestnih krčem z jedrnatim menijem na tabli pred vhodom: "Hay paiche" ("Imamo arapajmo").
Prigrizki v avtobusu so približno enako … lokalni. "Za vas smo pripravili anakondin sendvič," se muza svoji šali starejši vodnik, ki je očitno to vajo ponovil že večkrat. "Ime mi je Jorge, ampak lahko me kličete George. George iz džungle."
Dušo si privežemo z empanado, bananinim čipsom in "Inka Colo", perujsko različico kokakole, ampak okusa žvečilnega gumija in barve raztopine za odmaševanje cevi.
Jorge usmeri našo pozornost na levo stran ceste, kjer se čez močno deževje komaj razbere napis "Jardines del Eden" ("Rajski vrtovi"). "To je daleč najlepši in najbolj urejen del Iquitosa. Rad se šalim, da vsi umirajo, da bi šli sem – na pokopališče! Ima lepe katedralice, fikuse, hibiskuse … Krasno je!"
S tem vodnikovega stand-upa še ni konec: "Na krovu imamo tudi medicinsko sestro – Karen, pomahaj! In varnostnika, Ramba!"
Beli lotus
V pokrajini, kjer vse gomazi, od kač, pajkov, strupenih žab, velikih mačkdo še večjih plazilcev, spremstvo medicinske sestre predstavlja določeno uteho, priznam. A glede na klientelo luksuzne potniške ladje Delfin, na katero se podajamo, vsaka "Karen" verjetno pride prav tudi, če ne doživite srečanja bližnje vrste z amazonskimi pošastmi.
Velika večina potnikov so starejši pari, skoraj po pravilu Američani, ki predstavljajo kar od 80 do 90 odstotkov strank tovrstnih križarjenj, pri čemer s svojimi spominskimi kapami s šiltom razkazujejo svoje kljukice na seznamu sanjskih destinacij, ki jih morate obiskati enkrat v življenju: Maui, Aljaska, Cusco, Galapagos ...
Tu je naveza oče-sin, oba že v letih. Tu je par v 40 letih, pri čemer je ona veganka in vztrajno zavrača vsakršne perujske kulinarične avanture, ampak kot organizatorje pomiri on: "To ni težava, saj rada gleda mene, kako jem."
Pa mlajša novinarka popotniških reportaž iz New Yorka ("Iz Slovenije ste? Vas lahko vprašam, kaj si mislite o Ani Roš?" me pobara.) s svojo ostarelo mamo, ki je videti na las podobna Geni Rowlands.
Upokojenski par s Floride in upokojenski par iz Wisconsina, katerih priljubljena tema pogovorov je bila nova ameriška administracija, zaskrbljenost, da jim bo Elon Musk vzel pokojnino, in ogorčenost, ker se Trump "pogovarja s Putinom in drugimi diktatorji".
Zadnje sedeže avtobusa je zasedel dobro preskrbljen upravnik hotelov iz Lime, ki je na potovanju s svojim sedemletnim hiperaktivnim sinom Julianom, ki kričeč kot eden tistih nadležnih odličnjakov s prve kopi niza podatke o dolžini Amazonke in velikosti deževnega pragozda.
"Na ladji boste imeli zajtrk, kosilo in večerjo, zapomnite pa si ime Diego, ki bo postal vaš najboljši prijatelj. Diego je barman in v baru vas čaka neomejen, v ceno vključen nabor pisco sourjev in drugih koktajlov s piscom," nas draži Jorge.
Ne turisti, ampak amazonski raziskovalci
Amazonija je zagotovo ena od destinacij, ki za številne predstavlja tisto ultimativno popotniško doživetje, podoba neokrnjene, a tudi neobvladljive in nevarne divjine. Odmerek adrenalina, ki ga lahko požene po krvi samo kraj, ki si ga človeku še ni zares uspelo pokoriti.
To je najbolj biotsko raznolik kraj na zemeljski obli, biotsko najbolj raznovrsten tropski deževni gozd na planetu, ki predstavlja več kot polovico vseh deževnih gozdov. Ogromen ekosistem, ki obsega 7.000.000 kvadratnih kilometrov, od tega jih 5.500.000 pokriva deževni gozd, pri čemer ga sicer večina, 60 odstotkov, leži v Braziliji.
Več kot tri milijone živalskih vrst, od tega okoli 3000 vrst rib, in ena večjih atrakcij, rožnati amazonski delfin.
"Od zdaj naprej niste več turisti, ampak drzni amazonski raziskovalci," nam piha na dušo Jorge v mikrofon, pri čemer skoraj večina avtobusa na tej točki že drema. In, roko na srce, rahlo sem skeptična do tega "raziskovalnega" dela, glede na to, da Jorge že v naslednji sapi razlaga, kako nas čaka tako rekoč potujoči hotel z vsem luksuzom in 24-urnim servisom.
Mogoče malce počakajmo, preden se okličemo za novega Francisca de Orellana, še posebej ker je ta španski konkvistador med svojo drugo odpravo po Amazonki tudi umrl.
Po dveh urah vožnje, ki v resnici z vsem dežjem napol že spominja na plovbo, le prispemo do pristanišča v Nauti na Amazonki, ki v tistem hipu sicer ni videti nič kaj mikavno. S čolni nas prepeljejo na ladjo z dvema nadstropjema potniških kabin, vse z večno spreminjajočim se razgledom.
In če bi interier še lahko zamenjali za butični tropski hotel, zunanjost ladje Delfin bolj spominja na vojaški rušilec, utrjen in zavarovan pred morebitnimi napadi rečnih piratov ("Ampak, kar mirno, saj jih ni tu, višje so, na meji z Brazilijo," me pomiri vodnik. Aha.)
V tretjem nadstropju je tako opevani bar s salonom in teraso, ki lovi tudi brezžično omrežje, kar je večini potnikov predstavljalo precej večjo draž od alkohola.
Eksplozije in štrbunki
Tu je tudi manjši bazen, in čeprav se ideja namakanja v varni klorirani vodi z razgledom na Amazonko zdi sila privlačna, vse zainteresirane lastnoročno odžene Julian, ki si je približno dva krat dva metra velik namakalnik izbral za svoj poligon za vadbo skokov v vodo.
V akcijo je potegnil še svojo novo prijateljico, ljubko argentinsko deklico po imenu Julia gladkih dolgih kostanjevih las in oblečeno v oblekico leopardjega vzorca. In Julia in Julian bazena do konca križarjenja nista odstopila nikomur.
"Hvala bogu, da je bila na tem potovanju, hvala bogu!" zamomlja Julianov oče, ko si miri živce s še enim pisco sourjem.
Med večerjo, tam nekje med cevichejem amazonske ribe za predjed in glaziranimi prašičjimi rebrci, storim napako in vprašam natakarja, ali so imeli kdaj kak incident na krovu.
"Si, señora. Bil sem v eksploziji, v kateri je umrlo pet mojih sodelavcev, prijateljev. Glavni kuhar, medicinska sestra, barman … Vsi mladi ljudje s celotnim življenjem pred seboj. Preživel sem, ker je name padel eden od teh stropnih panelov in me zaščitil. To je bilo, ko smo nalagali ladjo, tako da potnikov, hvala bogu, še ni bilo na krovu."
Do takrat vedro omizje utihne. "Še malo vina, señora?" vpraša. Pokimam.
Delfin kot povodni mož
Naslednje jutro se zelo zgodaj, še pred zoro, podamo s čolni v enega od krakov Amazonke.
Obeti so veliki, rezultat pa je, bolj ali manj, dve uri in pol opazovanja in prepoznavanja ptic, tako da lahko po podobnem odmerku tik pred mrakom zdaj že počasi ločim med okoli 25 vrstami papig in 15 vrstami opičjih krikov.
Naučim se tudi, da prebivalci ob Amazonki prav radi jedo tudi igvane ("Fino, belo meso, zato jim pravimo tudi drevesni piščanci"), da posežejo tudi po lenivcih in kajmanih, izjema pa je rožnati delfin, znan tudi kot "boto", a ne, ker bi domačine odvračal njegov status ogrožene vrste, ampak ker velja za spreminjevalca oblik (t. i. shapeshifter).
Po lokalni legendi se ob večerih rožnati delfin lahko spremeni v moškega, ki uroči in zapelje nič hudega sluteča dekleta, ob zori pa izgine. V brazilski Amazoniji zato otroku, čigar oče ni znan, pravijo tudi "otrok bota".
Slastni pisani svet
Naš čoln brzi po reki, ki je po nekaterih delih tako ozka, da moramo skloniti glave, da se nam lasje ne bi zapletli v tropske ovijalke. Čez oblake končno prodre močno tropsko sonce in obarva džunglo, ki jo še ovijajo meglice, v sanjavo smaragdno.
"Ay, papi, para te, para te," ("Stari, ustavi, ustavi!") zakliče Juan na premcu čolna vozniku na krmi. Ovira na poti. Padlo drevo blokira celoten krak reke, zato se Juan okliče za nindžo, poseže po mačeti in z nekaj rutinskimi gibi razseka drevo, da lahko čoln nadaljuje pot. Zamolklo zakričim, ko nekaj prileti name. Vse v redu, samo list.
Ko se vrnemo, nas na krovu pričakajo natakarji s kozarci mlečno rožnatega soka camu-camuja, izvrstnega, prijetno kislega amazonskega sadeža, ki vsebuje kar 20 odstotkov vitamina C, kar je več kot katera koli druga človeku poznana rastlina (za primerjavo: limona ga vsebuje tridesetkrat manj).
Sadje v Amazoniji predstavlja popolnoma nov, vznemirljiv, slastni svet, od sladkega in kremastega do trpkega in kislega, cela mavrica barv in okusov.
Izzivanje usode na valentinovo
Naslednji dan se ustavimo v idilični rečni vaški skupnosti San Juan. Valentinovo je in vodnik ženskam v skupini ponudi šopek spilantesa (brazilska kreša), sicer zdravilne rastline, ki pa je najbolj znana po tem, da njeni cvetki omrtvičijo jezik in usta. Romantično.
Šop banan leži pred slamokrito kočo, bližnje drevo se šibi pod težo živo rdečih plodov achioto, znanih po semenih, iz katerih se pridobiva rdeče barvilo anato.
"Kaj je to, neke vrste pompelmo?" vprašam vodnika in pomignem proti grmu z orjaškimi zelenimi plodovi. "Ne, ne, ti plodovi niso užitni. Jih pa uporabljajo domačinke ob nezaželeni nosečnosti, ko želijo splaviti." Še več romantičnih predstav ob valentinovem.
V San Juanu domačini uporabljajo lobanje kajmanov za dekoracijo polic svojih oken brez stekel. Starejši moški si je za družbo omislil udomačenega tukana po imenu George.
Nasmejani otroci pozirajo kot profesionalci, okoli njih tekajo kokoši. Moški pred svojo kočo popravlja leseni kanu, pred drugo se sušijo gumijasti škornji. Brv vodi čez ribnik, poln čudovitih lotusovih listov.
Lenivka po imenu Cristina se počasi, centimeter za centimetrom, pomika na novo mesto na veji neznanega tropskega drevesa.
Tarantele in anakonde
Še zadnji postanek na odpravi je pohod čez džunglo (neizrečena logika tu je verjetno, če že mora koga pokončati anakonda, je bolje, da se to zgodi zadnji, in ne prvi dan).
Prebijamo se torej čez goščavo, s 100-odstotno vlago v zraku, prepojeni s potom in v deliriju od pikov komarjev in pisco sourjev iz našega all-inclusive ladijskega bara, oprezajoč za nadvse strupenimi in smrtonosnimi primerki, kot kopica zdolgočasenih bogatašev s smrtno željo.
Tarantela, majcena strupena žaba, tako strupena, da njen strup lokalni lovci uporabljajo za konice svojih kopij in puščic. Anakonda! Ampak mlada, tako da ni panike. Boa, ki pa malce predolgo in presumljivo zre vame, zato se od nje raje distanciram.
“Guantanamera. Guajira guantanamera. Yo soy un hombre sincero. De donde crece la palma …" ("Dekle iz Guantanama. Kmečko dekle iz Guantanama. Sem iskreni mož. Od tam, kjer rastejo palme"), doni ponarodela kubanska pesem zadnji večer v salonu/baru, kjer se posadka prelevi v improvizirani bend.
Vodnik “George iz džungle” brenka na kitaro, medicinska sestra Karen suva z boki in udarja s tamburinom obnje, priletna Američanka z bisernimi uhani in nepremično lasuljo ziblje z glavo v levo in desno. Kot se je izkazalo, ni tako težko preživeti Amazonije.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje