Prav to raznolikost so želeli predstaviti v Budnarjevi muzejski hiši v Palovčah nad Kamnikom s prvim festivalom velikonočnih butaric. V Budnarjevi hiši si je bilo tako že to nedeljo mogoče ogledati, kako nastajajo ljubljanske, palovške in dolenjske butarice. V razstavnem prostoru v kleti pa so pripravili razstavo butaric, kakršne poznajo v različnih krajih po Sloveniji.

Obiskovalci so lahko izvedeli marsikaj zanimivega o pomenu in simboliki butaric ter o tem, kako so jih naši predniki uporabljali za zaščito pred različnimi nesrečami.

Različna poimenovanja butaric
Izdelava butaric spominja na prihod Jezusa v Jeruzalem. Takrat so verniki tla, po katerih je hodil, pred njim prekrili s palmovimi vejami. Zdaj na cvetno nedeljo verniki v spomin na ta dogodek k sveti maši k blagoslovu prinašajo oljčne vejice in butarice.

Butarice zelo različno poimenujejo: v okolici Ljubljane poznajo izraz butarica, lahko tudi samo butara, pogosto jim rečejo tudi žegenj. V Prekmurju in na Štajerskem poznajo snop, presmec ali pregelj, na Dolenjskem imajo pušelje ali žegne, v Beli krajini pa dreneke. Na Gorenjskem poznajo beganico, v Kranjski Gori pa prakelj. Na Primorskem jim rečejo veja ali vivnik, obstaja pa še več drugih poimenovanj.

Samo iz naravnega zelenja
T. i. ljubljanske butarice, kakršne so poznali v Ljubljani in v okoliških naseljih, so pisane, saj so na nosilne palice v obročih, lahko pa tudi spiralah, nameščeni raznobarvni leseni oblanci. Med pisanimi oblanci so lahko tudi pasovi okrasnega zelenja. Palovške butarice pa so podobno kot ponekod drugod narejene samo iz naravnega zelenja - od pušpana, zimzelena, brinja, do vejic cipres in drugega zimzelenega rastlinja. Prava posebnost so butarice iz Ljubnega, kjer jim pravijo potice. Gre pa za najrazličnejše figure, ki predstavljajo predmete iz vsakdanjega življenja.

Varujejo pred nesrečami
Zelo različno so butarice pozneje tudi uporabljali. Ponekod na Gorenjskem so fantje že med mašo morali udarjati z butaricami ob tla, da bi tako zagotovili srečo, drugod so morali po maši čim hitreje priti domov, ker naj bi bila živina tam, kjer bo prej dobila blagoslov med letom bolj varovana in zdrava.

Butarice so po maši najpogosteje zataknili kje za podstreho, tako da so dom zavarovali pred strelo. Zelo pogost pa je običaj, da so butarice po posvetitvi razdrli in njene dele razdelili po različnih prostorih in delih domačije. Ponekod iz vejic iz butarice naredijo križce in jih razporedijo po domovih. Najpogosteje naj bi butarice ali njihovi deli varovali pred strelo, ognjem pa tudi pred drugimi nesrečami.