V 70. letih se je po gozdovih, gorah in močvirjih Galicije sprehajalo okoli 22.000 divjih konjev, danes jih je ostala manj kot polovica, čeprav tamkajšnji domačini opozarjajo, da je paša teh živali odličen način za preprečevanje vsakoletnih požarov.

"Vsako poletje od leta 2019 smo se spopadali s požari, odkar se tukaj pasejo divji konji, pa teh težav več ni," je dejala 37-letna Lucia Perez, ki živi v vasi Barro. Konji namreč pojedo podrast pod drevesi, s tem pa se močno zmanjša možnost za netenje in razširjanje požarov.

Ekonomistka z univerze v Alcali Melina Barrio je ocenila, da vsak divji konj prihrani od 8000 do 10.000 evrov stroškov na leto, ki bi jih sicer morali nameniti za požarno preventivo. "Radi skrbimo za te živali, saj smo prepričani, da so pravi ekološki dragulji," je dejal domačin Javier Alvarez-Blazquez, nekdanji odvetnik, ki skrbi kar za deset divjih konjev.

Prisotnost divjih konjev v Galiciji ima tudi druge pozitivne učinke. "Študije so pokazale, da se tam, kjer se pasejo divji konji, poveča biotska raznovrstnost. Zato so te živali ključni del ekosistema, saj pomagajo tako flori kot favni," je dejala raziskovalka na univerzi v A Coruñi Laura Lagos. Ker imajo konji posebne brke, s katerimi so njihova usta zaščitena pred bodečim grmovjem, lahko namreč pojedo tudi številne rastline, ki sem jim ovce in krave izogibajo.

Tudi v Galiciji se podnebje spreminja, saj poletja postajajo vse bolj vroča in vse bolj sušna, zato je gozdnih požarov vse več. V tej pokrajini je bilo med letoma 2001 in 2023 zaradi požarov uničenih skoraj 100.000 hektarjev površin. Negativen dejavnik pri tem je tudi širjenje evkaliptusa, ki po eni strani zmanjšuje območja za pašo konj, saj pod njim uspevajo le praproti, po drugi strani pa evkaliptusu prav požari ustrezajo, saj drevo takrat odvrže semena. Evkaliptusi, ki jih je v Španijo v 19. stoletju iz Avstralije prinesel neki misijonar, zdaj predstavljajo že skoraj tretjino vseh dreves v Galiciji.

Divji konji na podobah iz neolitika

Tradicija divjih konj v Galiciji pa ima še mnogo daljšo brado. Dokaz za to so stenske poslikave v jamah, na katerih je prikazan lov na divje konje in izvirajo iz neolitika. Sčasoma se je med ljudmi in konji razvil poseben odnos. Konji so še vedno prosto tekali po naravi, a ljudje so občasno poskrbeli zanje, v zameno pa kakšnega izmed njih udomačili ali ga prodali zaradi mesa. Enkrat na leto so vse divje konje zbrali na enem mestu, kjer so jih cepili, jih pregledali in jim ostrigli grive, saj so jih tako volkovi težje ulovili. Ti dogodki so nato prerasli v festivale – najslavnejši je še danes v Sabucedu –, na njih se vsako leto zbere množica gledalcev, ki opazujejo, kako domačini konje podrejo na tla in jih oskrbijo.