Ko se iz Nove Gorice po vijugasti cesti vzpenjate proti Banjški planoti, vas pot zapelje skozi Grgarsko kotlino, ki jo na eni strani omejujeta strma Skalnica oziroma romarska Sveta gora s 682 metri nadmorske višine in malce nižji Škabrijel s 646 metri. Skozi Grgar nadaljujete do Grgarskih Raven, ki so na pustno soboto središče enega najstarejših pustnih običajev pri nas. Ohranjajo ga mladi, združeni v Turistično društvo "KUK" Ravne – Bate. Robert Plesničar nam živopisno in glasno povorko predstavi: "Mi smo pustarji ali po domače – lavfarji. Najstarejši nam pravijo tudi 'pustje'."

Trušč in hrušč ter odmev zvonov
Pustarji obiščejo vsako vas na planoti, se ustavijo v vsaki hiši – razen v tisti, kjer je bila v preteklem letu (od pusta do pusta) smrt v družini. Prvi se skozi vas "zakadijo" etnološko najstarejši pustni liki, "pustje". Oblečeni so v živopisne obleke, s trakovi ozaljšani od vratu do peta. Obraze si namažejo s sajami. Opasani so z velikimi in težkimi zvonci. Na glavah imajo velike klobuke, bogato okrašene s papirnatimi cvetovi. Boštjan Humar, ki v pustni povorki skrbi za 'ceremonial', pravi: "Priprave na naš planotarski pust se začnejo že takoj po pepelnici. Obleke šivajo žene in dekleta, na vsakem kostumu je več tisoč raznobarvnih trakov. Dekleta še posebej tekmujejo v izdelovanju šopkov za naglavna pokrivala svojih fantov. Lepši kot so cvetovi na klobuku, pomembnejši je njen izvoljenec."

Z lesenimi kleščami lovijo dekleta

Najznačilnejše za planotarske "pustarje" so zložljive lesene škarje oziroma klešče, ki jih raztegnejo tudi več metrov daleč. Robert Plesničar pravi, da z njimi lovijo dekleta in strašijo otroke: "Najbolj spretni s temi kleščami ujamemo največ deklet – in to je izziv za vsakega od nas. Dekleta se nam sramežljivo umikajo, otročad pa preplašena beži pred nami." Ko se živopisni pustarji zapodijo skozi vas, odprejo pot ženitovanjski procesiji.

Zdaj so v njej dekleta in fantje, včasih je bilo drugače, se spominja Sergij Markič iz Dragovice, zaselka blizu Grgarskih Raven: "Prej so bili pustjé rezervirani le za neporočene, samske vaške fante. Obred za vstop v pustarsko druščino je bil skrivnosten in zahteven. Nihče ni smel izdati, kako se pride v naš krog. Zdaj je bolj odprto in prav je, da je tako. Mladi so pred dvema desetletjema prevzeli pust na planoti v svoje roke in tako ohranili tradicijo."

Ženitovanjski obred

Ženitovanjska procesija se vije skozi vse zaselke na planoti. Boštjan Humar pravi, da morajo imeti fantje in dekleta kar precej kondicije: "Od zgodnjega jutra do poznega večera potrkamo na vrata več kot dvesto hiš. Prvi vstopi harmonikar, zatem 'ta mlad' in 'ta mlada', sledijo svatje … V domači izbi zaplešemo, se skupaj z gospodarjem in gospodinjo poveselimo. Vodja procesije zaželi vse dobro – predvsem dobro letino, v zahvalo pa dobimo nekaj darov. Seveda z domačimi tudi nazdravimo. Toda držati se moramo malce bolj stran od kozarca, saj sicer dvesto obiskov ne bi zmogli …" Ženitovanjski procesiji se pridružijo še razni liki – kot so zdravnik, brivec, lovec, pastirji …

Pomemben je "klobasonar"
V ženitovanjski procesiji je eden najbolj pomembnih likov "klobasonar". Z velikim košem sledi svatom – in gospodinja mu vanj natrpa domače dobrote. "Ker so to največkrat klobase in jajca, je ta lik postal 'klobasonar'. Biti pa mora izjemno previden, da jajc ne razbije – saj bi sicer to bila sramota." Klementa Markič iz Dragovice je "pustarjem" poleg klobas in jajc v klobasonarjev koš dala še slanino, nekaj sladkarij in: "Ja, za povrh sem jim dala še kakšen 'čintež'm', torej kakšen 'soud' oziroma zdaj evro … Da si bo naša pustna druščina lahko še kaj privoščila. Vem, da bodo klobase in jajca pojedli že nocoj, priboljšek pa naj bo za prihodnje dni."

60 litrov jote
Za vso pisano pustno druščino na planoti ves dan skrbijo fantje in dekleta iz Turističnega društva "KUK" Ravne – Bate, ki znajo dobro vihteti kuhalnico. Več kot šestdeset je vseh, ki sodelujejo v pustnem dogajanju in nihče ne sme biti ne žejen ne lažen. Tako je iz Zeliščnega centra v Grgarskih Ravnah že od jutra dišalo. Organizatorji so pustarjem kuhali slastno joto in to v kar 60-litrskem kotlu. Zraven je brbotal še lonec z zeljem. Ko smo vprašali, "ali v zelje in joto ne bo prav nič stopil pujs", so nam razložili: "Seveda bo. Ko bo klobasonar nabral dovolj klobas, bo pritekel do nas in kmalu bo dišalo tudi po teh mesenih in mastnih dobrotah." Za drugi dan, dan po pustnem rajanju, pa bo še kako prav prišel "kimlov čaj" ali pa "kimlova kava", ki sta tudi banjškarski specialiteti.