Julijana Zakrajšek se je rodila leta 1912. Prva svetovna vojna se je začela, ko je bila otrok, druga v njenih najlepših letih. Prav zato nam vsem v novem letu želi le: "Mir, da bi bil, da ne bi zmeraj pisali, tam se tepejo, tam, tu ..."

Zdravje ji še dobro služi, le malo slabše sliši, pri hoji si pomaga s hoduljo. Njene želje so skromne: "Da bom toliko zdrava, da bom pokonci, tudi če bom s palico hodila, drugega pa nič posebnega."

V mladih letih je kot pletilja delala v Ljubljani in še se spominja takratnih božičnih in novoletnih praznovanj. "Preveč se ni praznovalo, kakor recimo zdaj, ko se vse dobi, drugače pa so potico delali, pa povabili so kakšnega. Jaz sem šla vedno iz Ljubljane domov za božič, pa tudi večkrat sem šla, ker ni bilo daleč."

Pripoveduje, da je rada in veliko plesala, zadnjič še pred dvema letoma. Še vedno bere, tudi plete in kvačka, večeri pa so namenjeni televiziji. "Včasih se mi pa luštno zdi. Berem, pa to, pa mine, kar naenkrat mine dan, naenkrat, ne vem, kako to." In je leto hitro naokoli? "Ja, ja, hitro."

Nikoli si ni mislila, da bo tako dolgo živela, a je s svojim življenjem zadovoljna. In za to nima recepta, le vse, kar ji je prineslo, je sprejela mirno in brez zamer.