Izmuzljivi grenlandski morski pes je pred znanstveniki učinkovito skrival svoje najosupljivejše lastnosti. Raziskovalci šele zdaj odkrivajo, kako so lahko te počasne živali brez težav preživele v globokih in ledeno hladnih morjih Arktičnega oceana in severnega Atlantika.

Zaradi počasnega metabolizma so znanstveniki dolgo sumili, da ima grenlandski morski pes nenavadno dolgo življenjsko dobo, vendar je do nedavnega ni bilo mogoče natančno določiti. Raziskava, objavljena leta 2016, je pokazala, da so ti morski psi najdlje živeči vretenčarji, ki najverjetneje živijo okoli 400 let. Po ocenah raziskovalcev se njihova življenjska doba giblje med 270 in več kot 500 leti. Zdaj je njihov cilj v novi študiji doumeti, kaj točno je vzrok za neverjetno dolgoživost grenlandskih morskih psov, poroča CNN.

Mednarodna ekipa znanstvenikov je postala prva, ki ji je uspelo preslikati genom grenlandskega morskega psa in sekvencirati okoli 92 odstotkov njegovega DNK. "Samo s sestavo genoma lahko resnično razumemo, katere mutacije so se nakopičile v morskem psu, da so privedle do te zares dolge življenjske dobe," je povedal vodilni avtor raziskave Steve Hoffman, iz inštituta Fritz Lipmann v Leibnizu, ki preučuje staranje. "V ta namen je ta genom neke vrste orodje, ki nam in seveda tudi drugim raziskovalcem omogoča, da preučimo molekularne mehanizme dolgoživosti," je še dodal.

Dvakrat daljši genom od človeškega

Ugotovitve znanstvenikov in članek še niso šli skozi postopek strokovne ocene, saj si želijo, da njihovo delo in genom preuči čim več znanstvenikov, tako da izvedejo lastne analize DNK morskega psa. S preučevanjem mehanizmov dolgoživosti grenlandskega morskega psa bi lahko pridobili tudi boljši vpogled v to, kako potencialno podaljšati človeško življenjsko dobo, so povedali avtorji.

Avtorji študije so ugotovili, da je genom morskega dvakrat daljši od človeškega in večji od genoma katerega koli drugega genoma morskega psa, ki je bil sekvenciran do danes. Eden od razlogov za daljši genom se po mnenju znanstvenikov lahko nanaša na sposobnost morskega psa, da popravi svoj DNK, kar je značilnost, ki jo pogosto opazimo pri drugih živalskih vrstah z izjemno življenjsko dobo. To sta denimo gola slepa podgana, najdlje živeči glodavec, ki živi tudi več kot 30 let, in nekatere vrste želv, ki zlahka živijo več kot 100 let.

Skakajoči geni

Grenlandski morski pes je edinstven v tem, da je velika količina – več kot 70 odstotkov – njegovega genoma sestavljena iz t. i. skakajočih genov, ki se lahko premikajo znotraj zaporedja DNK tako, da se podvojijo. To včasih povzroči mutacije, ki lahko povzročajo tudi škodljive učinke, kot je denimo rak. Znanstveniki menijo, da so kot skakajoči geni pri grenlandskem morskem psu delovali tisti geni, ki popravljajo DNK in tako omogočili edinstveno dolgo življenjsko dobo te živali. "Posledično škodljiv učinek teh skakajočih genov ni samo izničen, ampak morda celo obrnjen, tako da je celovitost genoma pri grenlandskem morskem psu še boljša," je povedal eden izmed glavnih avtorjev študije Arne Sahm iz bochumske univerze Ruhr. Avtorji sklepajo, da so geni za popravilo DNK na neki točki razvili sposobnost razmnoževanja, kar je dodatno prispevalo k popravljanju DNK in posledično dolgoživosti.

"Avtorjem je uspelo dobiti vpogled v žival, ki resnično sedi na edinstvenem mestu v evolucijskem drevesu življenja," je za CNN povedala direktorica melbournskega laboratorija za zaščito morskih psov Toby Daly-Engel, ki sicer pri raziskavi ni sodelovala. "Po eni strani mislim, da je vpogled v te skakajoče gene res zanimiv, po drugi strani pa ne preseneča, da so videli stvari, ki jih drugi raziskovalci še nismo. Čeprav smo sekvencirali druge genome morskih psov, so si vrste med seboj tako različne, da lahko pričakujemo nove ugotovitve pri vsaki vrsti," je še povedala.

Podaljšanje človeške življenjske dobe

V prejšnjih raziskavah je znanstvenikom z uporabo genskih sprememb uspelo podaljšati življenjsko dobo nekaterih kratkoživih vrst, kot so muhe in miši. Z raziskovanjem več dolgoživih vrst lahko znanstveniki bolje razumejo proces staranja vseh vrst, kar bi v prihodnosti lahko uporabili za podaljšanje človeške življenjske dobe, je prepričan Sahm. "Evolucija ne izbere vedno iste poti. Če je cilj, recimo, boljše popravilo DNK, je to mogoče doseči z več mehanizmi, ki so različni pri podganah, kitih ali morskih psih. Moramo se naučiti, kako delujejo vsi ti mehanizmi, in nato videti, ali se kateri morda lahko prilagodi za uporabo pri ljudeh," je povedala Vera Gorbunova, profesorica medicine in biologije na univerzi Rochester v New Yorku.

"Lahko sanjate o genski terapiji, morda lahko ljudem damo gen grenlandskega morskega psa, vendar je to morda bolj znanstvenofantastični pristop," je še povedala in dodala, da je po njenem mnenju verjetnejši razvoj zdravila v prihodnosti, ki bo izboljšalo popravljanje DNK pri ljudeh. "Če res želimo občutno podaljšati človeško življenjsko dobo ali morda še bolje, da podaljšamo odstotek svojega življenja, ko smo res zdravi in ​​v formi, je dobro preučiti trike in strategije, ki jih uporabljajo dolgo živeče živali, in se od njih čim več naučiti," je sklenil Sahm.