Lepotica, ki je bila okronana za mis Delawara, se bo konec tedna potegovala za naslov najlepše Američanke, od drugih kandidatk pa se loči po tem, da je že skoraj polovico življenja plešasta. In o tem ji ni težko govoriti, težav nima niti, ko jo prosijo, da sname lasuljo.

"Želite, da snamem lasuljo?"
22-letna Kayla rada pove, da je pri 12 letih zbolela za redko boleznijo, ki povzroči izpadanje las, kar pa ji ni preprečilo, da bi skušala uresničiti sanje in postati lepotna kraljica. Prav nasprotno. Pri 13 letih je prvič poskusila dobiti lepotno lento, od takrat pa še velikokrat in na odru je vedno nosila lasuljo, tako da so nevedni gledalci občudovali čudovito plavolasko.

Svojo plešasto glavo brez težav pokaže pred televizijskimi kamerami, doma pa lasulje sploh ne nosi. "Doma, v krogu svoje družine, nikoli nimam lasulje - sem taka, kot sem v resnici. Ne nosim je niti med plesom ali telovadbo," je dejala Kayla, ki je zaradi odkritosti glede bolezni pridobila simpatije številnih Američanov.

"Še preden sem dopolnila 13 let, sem povsem izgubila lase. Zadnja stvar, na katero sem pomislila takrat, je bila ta, da me drugi ne smejo videti tako. Zgrožena sem bila, ko je mami domov prinesla prvo lasuljo, ki je imela grozne rjave lase. Nadela sem si jo za v šolo, a si jo snela po nekaj urah, jo pospravila v nahrbtnik in je nikoli več uporabila."

Kot mis mora imeti dolge svetle lase
Tako je preživela tudi srednješolska leta, ko pa je postala mis drobcene zvezne države Delaware, je lasulja morala postati njen vsakdan, saj je tudi naslov najlepše osvojila kot privlačna plavolaska. "Zdaj jo nosim kar naprej, saj je pomembno, da me ljudje prepoznajo. Nočem, da bi vsi govorili le o mojih laseh, pokažem lahko še marsikaj drugega."

Z umetnimi lasmi ali brez njih, Kayla trdi, da se v obeh primerih počuti samozavestno v svoji koži. "Na lepotnih tekmovanjih pa imam celo prednost. Sama lahko pred spanjem svoje lase preprosto pospravim, druga dekleta pa si morajo vzeti čas za umivanje in oblikovanje pričeske."

Martellova želi rojakom položiti na srce, da njena bolezen ni nekaj strašnega. "Okoli pet milijonov Američanov je plešastih brez pravega vzroka. Želim si, da bomo prerasli to, da bomo vzkliknili: 'Ojoj, kaj pa je narobe s tem človekom?', ko bomo videli kakšnega plešca."