Možganska nevihta ... tako nekako bi lahko opisali dopoldanske sestanke na televiziji - že zjutraj glave staknejo uredniki, potem novinarji. Ideje - tudi druga čez drugo, katere dogodke je treba pokriti in kako.

Ko nekaj je tema, je treba najprej do organizatorja, da se naroči snemalna ekipa. Ekipe za dnevnoinformativne oddaje so majhne: praviloma poleg novinarja še snemalec in njegov asistent, večji projekti pa nastajajo z večjo snemalno ekipo. Lažje je stati za kot pred kamero, pravi snemalec Televizije Slovenija Bernard Perme. Je direktor fotografije, snema pa že 20 let. "Delo snemalca je vedno kompromis med željo in realno sliko. Vedno si omejen - s časom, tehniko, svetlobnimi pogoji ali nerealnimi željami režiserjev," opisuje. In ker so oči snemalca na koncu tudi oči na tisoče gledalcev, greš pogosto tudi tja, kjer je dostop omejen, pravi.

Novinar se nato s tekstom odpravi v bralnico - v malo zvočno izolirano sobico, kamor drugi zvoki iz okolice ne morejo, na koncu pa še v montažo. Nekaj po 18. uri so vse polne, napetost v desku, ki je motor oddaje, pa narašča.

Ko gre zares - pet, štiri, tri, dva ... pozor, štart - pa ne manjka nič več. Skoraj nikoli.