Leta 2007 je Gordon Ramsay v Kitchhen Nightmares raztrgal kuharja iz New Jerseyja Josepha Cerniglio z besedami: "Tvoj posel je tik pred tem, da j***o odplava po Hudsonu." Tri leta pozneje si je Cerniglia vzel življenje s skokom z mosta.

Njegova smrt je bila ena med najmanj 21 samomori tekmovalcev iz resničnostnih šovov v ZDA od leta 2004, pri čemer proti temu niso bile imune ne manj znane oddaje ne visokoproračunske produkcije tipa Sanjski moški (Bachelor), kjer so si življenje vzele tri nekdanje tekmovalke, piše New York Post.

Poznavalci ob tem postavljajo vprašanja, kakšne vrste ljudi pritegnejo ti šovi, kako podrobno jih preverjajo in kakšno podporo jim dajejo. A kot je zelo nazorno prikazala lanska uspešnica UnReal, serija, ki je pod drobnogled vzela produkcijo resničnostnih šovov ter vso manipulacijo, psihološke igrice in pehanje za ratingi, ki sodijo zraven, producentov tovrstnih šovov podpora in psihično zdravje tekmovalcev v resnici ne zanimajo kaj dosti. Pomembna je samo gledanost.

Dva samomora na Bachelorju
Zadnja, ki je naredila samomor, je bila Alexa "Lex" McAllister, tekmovalka iz 14. sezone Bachelorja. 31-letnica je vzela prevelik odmerek zdravil na recept. Leta 2013 se je obesila njena sotekmovalka Gia Allemand, leta 2010 pa se je ustrelil tekmovalec iz Sanjske ženske (Bachelorette) Julien Hug.

Imuni niso niti obrobni igralci, kot je Russell Armstrong, soprog zvezdnice šova Resnične gospodinje z Beverly Hillsa Taylor Armstrong, ki se je leta 2011 po dobro dokumentiranih finančnih in zakonskih težavah obesil. Predtem je v pogovoru za RumorFix dejal, da so bili pritiski življenja pred TV-kamerami preprosto prehudi. "Bilo je precej naporno. Televizija je vzela najine obvladljive težave in jih samo poslabšala."

Jesse Csincsak, zmagovalec četrte sezone Bachelorette, je za The Post povedal, da lahko pritiski, povezani z nastopom na resničnostnem šovu, poženejo nekatere ljudi čez rob. "Mislim, da se ljudje ne zavedajo posledic, ko se prijavijo," meni Csincsak, ki je bil prijatelj tako z McAllisterjevo kot z Allemandovo.

Po besedah Csincsaka je ena največjih težav, da te vržejo v soj žarometov brez minimalnih priprav na ves pomp, sovraštvo in izpostavljenost, ki ti prevzamejo življenje. "V tistih osmih epizodah ju je videlo 50 milijonov ljudi. Kamor koli sta šli - po cesti, na Facebook - so ju vsi ti ljudje obsojali in presojali," razlaga Csincsak. "Nista se prijavili, da bi ju upodobili kot ustrahovalko ali kurbo ali pijanko ali kar koli podobnega. Ampak nazadnje se je zgodilo prav to, ker oznake ustvarjajo ratinge, ratingi pa pomenijo denar."

Eliza Orlins, ki je nastopila v dveh sezonah Preživetja v divjini (Survivor), se spominja, da je po svoji prvi sezoni leta 2004 začela brskati po spletnih forumih. "Polovica ljudi je pisala, naj 'anoreksična kuzla poje hamburger', druga polovica pa 'O, moj Bog, poglej njena debela stegna'. Te oddaje tekmovalcev ne preverjajo dovolj natančno in veliko ljudi ima težave s spopadanjem s posledicami svojega nastopa," pravi Orlinsova, ki danes dela na Manhattnu kot odvetnica.

Premajhno preverjanje kandidatov
Preverjanje kandidatov sicer v teoriji poteka, saj se morajo producenti prepričati, da so tekmovalci psihično dovolj stabilni. Nato jih testirajo za spolno prenosljive bolezni, opraviti pa morajo tudi pisni psihološki preizkus. Tega Csincsak opisuje kot polo 1.200 vprašanj, med katerimi so bili taki, kot "Ste žalostni?" in "Ali kdaj pomislite, da bi ubili svojo mamo?".

A cilj vprašanj, tako Csincsak, v resnici ni bilo toliko preverjanje psihološke trdnosti, ampak bolj zbiranje municije za oddajo. "Če odgovorite, da vas je strah kač, vas bodo peljali v živalski vrt. Če se bojite višine, vas bodo prisilili v skok z vrvjo. Zdaj so vprašanja še bolj poglobljena in vas vprašajo po telefonski številki najboljšega prijatelja in petih nekdanjih dekletih. Hočejo izvedeti vso umazanijo, da bi lahko iz tebe ustvarili zgodbo."

S tem se strinja tudi dr. Levak, ki priznava, da je neki čar v ranljivih tekmovalcih. "Na splošno so producentom ugajali ljudje, ki so se mi zaradi psiholoških vzrokov zdeli problematični," priznava. "Ti so bili jasno najzanimivejši in najprivlačnejši." A nič ni popolna znanost, še posebej, ko imamo opravka z ljudmi, ki so za slavo pripravljeni žrtvovati zdravje, izpostavlja.

Obliž namesto zdravljenja
Producenti si sicer med oddajo ne želijo resnejših težav, saj, kot je za Post povedal eden od producentov, bi kakršna koli grožnja s samomorom lahko iztirila celotno produkcijo. Posameznikom, ki začnejo kazati znake hude depresije ali nestabilnosti, zato po pravilih priskrbijo terapevta in čakajo s snemanjem, dokler se stanje "ne popravi". V skrajni sili ga iz šova odslovijo, uradna različica, ki jo postrežejo gledalcem, pa je, da je "šov zapustil(a)".

A tudi, če te samo snemanje ne iztiri, se težave običajno začnejo praviloma pojavljati po padcu zadnje klape. "Ne glede na to, kako si prikazan v šovu, si že obsojen na propad," razlaga Csincsak. "Potem ko te prevažajo naokoli kot kralja na zasebne otoke z zasebnimi helikopterji, greš po koncu oddaje nazaj na svoje delovno mesto prodajalca tehnične opreme in kar naenkrat padeš v depresijo." Ob tem meni, da bi morale TV-mreže izpadlim tekmovalcem nujno priskrbeti psihološko oporo, vsaj za prvih kritičnih 48 ur, ne pa, da jih "nalivajo z alkoholom in jih pošljejo domov v solzah".