Pravi detektiv ima sicer še natančno en del, da se odkupi za podpovprečno sezono, medtem ko je Lifetimova črna komedija UnReal ta teden s finalom končala desetepizodno prvo sezono. In kritiki so si enotni - gre za pravo malo mojstrovino, ki je s svojo tematiko in hitrim tempom privlačna za širši krog gledalcev, hkrati pa podaja res ostro kritiko resničnostnih šovov oz. bolje rečeno, nastajanja tovrstnih šovov. Dogajanje za kulisami je namreč precej bolj zanimivo in sprevrženo kot tisto, kar gledamo na malih zaslonih.

Da si je serija že prislužila kritike ustvarjalcev Bachelorja (Sanjski moški), skratka šova, iz katerega sta ustvarjalca Marti Noxon in Sarah Gertrude Shapiro črpala navdih, je za avtorje same samo dodaten plus. Že zdaj je namreč jasno, da je Shapirovi uspelo dregniti v osje gnezdo, ko je tako do zadnje umazane podrobnosti secirala format šova, ki ga je svoj čas - po sili razmer - sama ustvarjala. Če je zunanja podoba Sanjskega moškega - v ZDA z 19 sezonami izjemno priljubljene oddaje - spolirana, kičasta in osladna, a z obveznimi "škandalčki" in notranjimi spletkami, ki popestrijo dogajanje, se za kamerami odvijajo takšne manipulacije, montiranje prizorov in režiranje naivnih akterk, ki so s podpisom pogodbe praktično prodale svojo dušo, da bi bil nad tem prevzet še sam Machiavelli.

Mojstrica, ki vleče niti lutk
Uvodni kadri prve epizode UnReal nas umestijo v limuzino, kjer se nališpane in pražnje opravljene tekmovalke šova pripravljajo, da spoznajo sanjskega moškega, potencialnega soproga v podobi britanskega dediča Adama Cromwella (Freddie Stroma), ki si skuša z vlogo princa na belem konju popraviti načet ugled. Pod njihovimi dolgimi nogami v visokih petah leži producentka šova Rachel Goldberg (izvrstna Shiri Appleby, ki se je spomnimo iz Roswella), ki s svojo neurejeno figo, nenaličenim obrazom in majico s feminističnim geslom predstavlja popoln antipol barbikam. Ženska, ki povprečne gledalke ne ogroža in s katero se bomo lahko poistovetile, skratka. Napaka.

Psihično nestabilna Rachel, ki je premor med prejšnjo in novo sezono šova zaradi velikega izpada na snemanju preživela delno v zaporu, delno z depresijo v domači postelji, se izkaže za tako prvovrstno manipulatorko, spletkarko in igralko par excellence, da se nam ob njenih "produkcijskih prijemih", uperjenih v večjo dramo na zaslonih, s tem pa gledanost, že zelo kmalu zasmilijo na videz popolne tekmovalke. Ki to seveda niso. Ena trpi za bipolarno motnjo in ima za seboj nasilen zakon, druga je sirota in trpi za depresijo, tretja je prikrita lezbijka, ki si tega ne upa priznati, četrti ni pod častjo priti do zmage z "oralnimi uslugami" sanjskemu moškemu, peta po nenadni smrti očeta zapade v anoreksijo.

Everlasting
"Everlasting", kot je naslov našega fiktivnega Sanjskega moškega, vse frustracije, dileme in motnje (prave ali namišljene) s pridom izkorišča in jih obrača po mili volji, pri tem pa mu ni pod častjo niti mižati pred posilstvom na snemanju, napiti zavrnjeno dekle, da bi iz nje izzvali buren odziv, prikrivati tekmovalki, da je njenega očeta zadela kap, ali zamenjati zdravila, da bi razbili samonadzor najstarejše tekmovalke.

Taktirko nad dogajanjem vihti slastno zlobna in neusmiljena Quinn v podobi za take vloge idealne Constance Zimmer, ki skupaj z Applebyjevo sestavlja nedvomno najbolj pokvarjeni ženski antagonistični duo, kar ga je bilo kdaj na televiziji. Oba lika namreč predstavljata nekaj do zdaj nevidenega - močni ženski antijunakinji, ki pa sta zaradi inteligentnega in pronicljivega scenarija vseeno dovolj življenjska in niansirana, da ju gledalec lahko do neke mere ponotranji.

Bodice v sladki embalaži
"Kaj je to? Prva se mora gledalcem predstaviti potencialna žena, ne pa črnka!" se zgrozi Quinn, ko v prvem kadru iz limuzine izstopi temnopolta kandidatka. Rez in ponovitev prizora, tokrat z drugim dekletom. "Kaj? Nisem jaz kriva, da je Amerika rasistična," hladnokrvno pojasni izvršna producentka. S takimi in podobnimi provokacijami, ki razgaljajo vso neprijetno plat ne samo Sanjskega moškega, ampak resničnostne televizije nasploh, nas UnReal bode od prve do zadnje minute.

In če vam po prebranem UnReal zveni kot še ena ameriška histerična žajfnica (zlasti, če vzamemo v zakup še ljubezenske trikotnike med akterji v tem zaprtem okolju s pridihom Trumanovega šova), bi s tem delali hudo krivico seriji, ki jo je Willa Paskin iz Slata celo označila za "temačnejšo od zaklenjene skrinje znotraj neprebojne kocke, ki leži opolnoči na dnu oceana".
Najnovejši TV-ljubljenki kritikov je uspelo pritegniti tako tiste, ki resničnostne šove sovražijo, in bi se radi naslajali nad njihovo ostro kritiko, kot tudi tiste, ki so goreči oboževalci formata in bi radi dobili vpogled v zakulisje. In za to ni primernejšega od 37-letne Shapirove, ki je bila po diplomi na prestižnem kolidžu Sarah Lawrence in kratkih art filmih nekaj časa prisiljena delati kot producentka Bachelorja in se pri tem naučila vseh trikov tega umazanega posla, pri katerem je cilj producentov - tako se zdi - popolno razčlovečenje in razgaljenje kandidatk na javni televiziji. Ker so pač podpisale pogodbo in so točno vedele, v kaj se podajajo, je njihov argument.

Stereotipi razgaljeni
Kandidatke na Everlastingu niso človeška bitja iz mesa in krvi, ampak rekviziti, ki jih manipulativne producentke (večinoma vse so ženske, razen enega temnopoltega geja, ki pa komaj čaka, da proda tudi lastno mamo, če bi s tem dobil priložnost za lasten šov) vodijo kot lutke in jih usmerjajo v stereotipne vloge, ki jih vsak tak šov zahteva - "kuzla", "svetnica", "zmešana", "obupana milfica", "potencial za ženo" ... Bonusi pri plači za producente, ki jim uspe iz kandidatk izzvati najslabše.

"Eden od fascinantnih trikov, ki jih je uspelo izvesti UnRealu, je, da je izkoristil format resničnostne televizije in povlekel gledalce še globlje in s še večjo osebno angažiranostjo v te like," ugotavlja recenzentka Indie Wireja Liz Shannon Miller. Todd VanDerWerff iz Voxa pa: "UnReal je predvsem portret tega, kako pogosto čustveno nestabilne in krhke ljudi z globokimi psihološkimi brazgotinami vedno znova prepakirajo v na koncu prazno zabavo."

Vzpon antijunakov
Joanna Robinson iz Vanity Faira medtem izpostavlja predvsem vidik antijunakinje, pri čemer se je UnReal prvi drznil žensko predstaviti kot antagonistko brez kakšnega pravega opravičevanja njenih dejanj. TV-trend, ki je za naslovnega junaka postavil moralno sporno, celo pokvarjeno osebo, se je zares razmahnil z začetkom stoletja s Tonyjem Sopranom, Dexterjem Morganom, Donom Draperjem in Walterjem Whitom.

Počasi so se jim pridružile ženske, kot so Nancy Botwin iz Gandže, Elizabeth Jennings iz Američanov in Carrie Mathison iz Domovine, ki so dokazovale, da so tudi ženske lahko moralno oporečne, a se z njimi še vseeno poistovetimo. A, kot izpostavlja Robinsonova v Vanity Fairu, je bila ta vloga antijunakinje pogosto povezana s specifičnimi okoliščinami, ki so njena dejanja upravičevale (preživljanje družine, obramba domovine ...). Rachel (pa tudi Quinn) sta iz drugega testa. Za njuna dejanja opravičil ni, a sta vseeno večdimenzionalni "zlobnici".

In ravno to je tisto, ki je pri seriji UnReal tako osvežujoče.
Prva sezona serije UnReal se je končala 3. avgusta, Lifetime pa je že naročil drugo sezono.