Prekmurska gibanica iz krhkega in vlečenega testa ter s štirimi različnimi nadevi, skutnim, makovim, orehovim in jabolčnim, je najbolj znana praznična sladka pogača iz Prekmurja. Največkrat jo pripravljajo ob slavjih in drugih priložnostih, kot so šege življenjskega kroga (krst, poroka), cerkvena žegnanja, prireditve, ponekod je na mizah tudi ob večjih praznikih (božič, novo leto, velika noč), so ob vpisu v register zapisali na ministrstvu za kulturo.

Prekmurska gibanica je bila leta 2006 uvrščena tudi na seznam jedi, ki predstavljajo kulinarično prepoznavnost Slovenije. V okviru evropske sheme kakovosti je leta 2010 dobila naziv Zajamčena tradicionalna posebnost.

Do zdaj za najstarejšo znano omembo prekmurske gibanice kot sladice, ki so jo običajno uživali na ženitovanjskih slavjih, velja omemba župnika na Gornjem in Spodnjem Seniku pri Monoštru Jožefa Košiča iz leta 1828.

Pomembno znanje urarjev

Znanja in spretnosti urarjev, ki se pretežno ukvarjajo s popravljanjem mehanskih ur, pa je ključna za ohranjanje, oskrbovanje, restavriranje in delovanje mehanskih javnih, hišnih in osebnih ur. Mojstri, ki imajo vsa znanja, orodja, stroje in naprave, potrebne za popravilo javnih mehanskih ur, so zelo redki.

Ob vse manjši uporabi mehanskih hišnih in osebnih ur, ki so jih zamenjale elektronske, je tako zelo pomembno predvsem znanje urarjev, povezano z javnimi urami, ki so v številnih primerih mehanske. Javne mehanske ure so po celotnem ozemlju Slovenije, pritrjene so na pročelja mestnih hiš, cerkev in gradov, na stolpe in v notranjosti stavb. Nekatere so izjemne starosti ali izdelave.

Na območju Slovenije so nekateri večji kraji imeli javne mehanske ure že v 16. stoletju. V Ljubljani je bila prva javna ura na Slovenskem. Po prvi svetovni vojni so se pojavile zapestne ure.