Jasličarstvo je dejavnost, povezana z izdelovanjem in postavljanjem jaslic v predbožičnem času. Potice pečejo povsod po Sloveniji, največkrat kot praznično pecivo. Babištvo pa obsega posebna znanja in veščine porodne pomoči, namenjene ženski in otroku, so o novih vpisih zapisali na spletni strani ministrstva.

Jaslična ustvarjalnost ima v Sloveniji dolgo tradicijo, zelo pa je oživela v 90. letih preteklega stoletja, ko so začeli po številnih krajih organizirati razstave jaslic. Upodabljanje Jezusovega rojstva v obliki jaslic je pomemben in zelo razširjen del praznovanja božiča.

Leta 1641 prve dokumentirane jaslice v Sloveniji
Jaslice so običajno tridimenzionalna, večinoma miniaturna upodobitev Kristusovega rojstva in poklona pastirjev in Svetih treh kraljev. Poleg miniaturnih tridimenzionalnih jaslic poznamo tudi žive jaslice, ki so jih prvikrat uprizorili leta 1990 v Postojnski jami, in jaslice v naravni velikosti, ki so jih prvikrat postavili leto pozneje na Šmarni gori pri Ljubljani.

Davnega leta 1641 pa so postavili prve dokumentirane jaslice v Sloveniji, in sicer v cerkvi v Gornjem Gradu. V 18. stoletju so bile znane omarične jaslice klaris iz Velesovega. Iz cerkva so se jaslice širile v plemiške domove, v 18. stoletju še v meščanske in na začetku 19. stoletja v kmečke domove, najprej na Gorenjskem. Drugod so bile v splošni rabi šele med obema svetovnima vojnama, ko so bile na voljo tudi kartonske jaslične figure za izrezovanje slovenskih umetnikov. Maksim Gaspari je leta 1919 ustvaril Jugoslovanske jaslice.

V cerkvah so bile nekdaj razširjene predvsem odrske jaslice s poslikanimi, iz desk izžaganimi figurami, in omenjene omarične jaslice, razširjene tudi v meščanskih domovih. V večini meščanskih in kmečkih domov so najprej postavljali papirnate jaslice, potem tudi figuralne iz lesa, mavca ali gline.

Prenos receptov za potico predvsem znotraj družin
Potica je zavitek iz razvaljanega kvašenega testa, namazanega s slanim ali sladkim nadevom, okrogle oblike z luknjo v sredini in pečena v pekaču potičniku. Potice pečejo povsod po Sloveniji, tako da obstajajo številne regionalne različice glede uporabljenih sestavin.

Sorodna novica Slovenska potica uradno zaščitena na ravni EU-ja

Recepti se že stoletja prenašajo predvsem znotraj družin z ustnim in zapisanim izročilom. Na družinskih mizah je potica predvsem ob največjih letnih, življenjskih in delovnih praznikih. V vinorodnih krajih pripravljajo potico tudi za praznik sv. Martina, v zimskem, zlasti pustnem, času ponekod pripravljajo slani potici ocvirkovko in špehovko.

Pehtranova potica je bila leta 2006 v okviru Strategije gastronomije Slovenije uvrščena na seznam jedi, ki predstavljajo kulinarično prepoznavnost države. Slovenska potica je od letos vključena v evropsko shemo kakovosti Zajamčena tradicionalna posebnost, po kateri je bilo zaščitenih pet receptur za pripravo potice, in sicer orehove, orehove z rozinami, rozinove, pehtranove in pehtranove s skuto.

Potica naj bi izvirala iz prazničnega, obrednega kruha, ki so ga že v srednjem veku pripravljali v zahodni in severozahodni Sloveniji ter je bil znan kot guban(c)a, presnec ali pogača. Izraz potica naj bi izhajal iz besed povitica, povtica, potvica, ki so pomenile povito, zavito pecivo oziroma z(a)vitek. Prvo omembo imena potica najdemo v Katekizmu Primoža Trubarja.

V sodobnem času zgolj za odstotek babičarjev
Babištvo obsega posebna znanja in veščine porodne pomoči, namenjene ženski in otroku, izvajajo pa ga ustrezno izobražene in usposobljene babice. Tradicionalno je bilo babištvo izključno ženska dejavnost, pomočnice pri porodih so imele v skupnosti posebno veljavo, izkušenejše so znanje prenašale na mlajše. V zadnjem času se za babištvo odločajo tudi moški – babičarji, ki jih je približno odstotek.

Sorodna novica "Babištvo ima pravico biti priznano kot samostojni poklic"

Babiško dejavnost pri nas se je začela resneje regulirati in profesionalizirati v 18. stoletju. Leta 1753 je bila v Ljubljani ustanovljena babiška šola s poukom v slovenščini. Prvi učbenik porodništva v slovenskem jeziku je izšel leta 1782, uporabljale so ga tudi babice. Leta 1789 je bila v Ljubljani ustanovljena prva porodnišnica na slovenskem ozemlju, tam so bodoče babice pridobivale praktično znanje. Leta 1981 so ukinili srednjo babiško šolo, pozneje pa jo je nadomestil študij babištva na oddelku za babištvo na Zdravstveni fakulteti v Ljubljani.

Večina porodov je vse do druge svetovne vojne potekala na domu ob pomoči terenskih babic, ki so ob rojstvu pogosto poskrbele tudi za plenice, obrok ali ogrevanje. Nanje so se obračale tudi ženske z različnimi zdravstvenimi težavami in v psihosocialnih stiskah. Od 60. let preteklega stoletja pa večina porodov poteka v porodnišnicah, s čimer se je osrednje delovišče babic preneslo v zdravstvene ustanove, so še zapisali na ministrstvu.

Štirje slovenski vpisi na Unescovem seznamu
Na Unescovem seznamu nesnovne kulturne dediščine pa je Slovenija zastopana s štirimi vpisi, in sicer s klekljanjem čipk, suhozidno gradnjo, obhodi kurentov in Škofjeloškim pasijonom.