Sredi januarja, ko je Kranjska Gora gostila najboljše smučarke sveta namesto Maribora, navijači na tekmi za Zlato lisico zaradi koronapravil niso smeli, vendar so se nekateri znašli in splezali na velikanski kup snega ob vznožju, od koder se jim je odpiral lep razgled na ciljno strmino in kjer so se razveselili tudi brona domače smučarke.

Sorodna novica Navijaški hrib, VIP-loža na balkonu in sneženi navijač

Tudi sredi marca je bil sneženi hrib, čeprav nekoliko manjši, še vedno tam, a prazen. Protokol na 60. Pokalu Vitranc je bil namreč precej strožji, reditelji in policisti niso dovolili zadrževanja v bližini tekmovalnega prizorišča. Silhuete smučarskih navdušencev tako tokrat niso obarvale hriba, ampak bližnje polje. Šele tam smo namreč našli prvo skupinico, ki je stiskala pesti za Žana Kranjca in Štefana Hadalina.

Na drugi strani glavne ceste

V iskanju drugih je bilo treba še dlje, prečkati celoten travnik in še regionalno cesto Rateče-Jesenice. Tam srečamo Jano, Staneta, Uroša, Vesno in Tatjano, prijatelje iz Kamnika in Komende, ki vsako leto v času tekme obiščejo smučarski praznik pod Vitrancem.

Tudi letos so, čeprav so vedeli, da ne bodo smeli na prizorišče. "Upali smo, da bomo lahko vseeno prišli čim bližje, vendar so nam rekli, da ne smemo. Potem smo iskali lokacijo, kje bi se lahko namestili in smo našli tole," pokažejo na kup hlodov, kamor so se udobno namestili ter odprli svoje nahrbtnike s hrano in pijačo. Oni so iz Rateč prišli peš, številni pa so se pripeljali z jeklenimi konjički in oblikovali dolgo pisano vrsto nadomestne tribune.

"Do zdaj smo smučali, potem pa smo prišli gledat drugi tek. Spodaj smo vprašali, kam se lahko postavimo, bili so zelo vljudni, rekli so, da tja žal ne smemo, ampak da naj gremo na to stran ceste," pojasni Zdravko iz Radomelj, ki pri odprtih vratih sedi v avtomobilu in gleda na progo. "Zraven pa imamo še vaš spletni prenos, tako da je zraven še zvok in ves čas vemo, kaj se dogaja tam čez," se posmeji in pokaže na mobilni telefon v roki.

Pred sosednjim avtomobilom na trinožniku sedi Borut, zraven skačeta sinova Val in Bor. "Zjutraj smo smučali in potem šli tukaj mimo, videli smo druge avtomobile in se ustavili še sami. Stolček pa imamo vedno s sabo, pride prav pri preobuvanju pancarjev, denimo," v smehu doda.

Dva obraza marca

Štefan Hadalin je v 2. vožnji napredoval kar za 11 mest in veleslalom končal na 18. mestu, med trideseterico se je uvrstil tudi Žan Kranjec (22.), za dobro voljo pa je v soboto skrbelo tudi toplo marčevsko sonce, ki je pogumno kukalo izza oblakov.

Toda omenjeni mesec je znova pokazal svojo nepredvidljivost v gorah in nedeljski slalom se je ob pol desetih zjutraj po močnem deževju začel v pravem snežnem metežu.

Košir si je želel še zahtevnejše postavitve

Progo si je na lastne oči ogledal tudi eden najuspešnejših slovenskih smučarjev Jure Košir. "Današnji dan je za tekmovalce vsekakor velik zalogaj, kajti pogoji so resnično zahtevni, predvsem z vidika vidljivosti. Na očalih se hitro nabere plast vode in snega," je za MMC opisal stanje na terenu.

"Poleg tega pa se je na nekaterih delih sneg prebil, smo vseeno že globoko v marcu in praktično nemogoče je ob takih temperaturah pripraviti progo, ki bi lahko zdržala potem za vse tekmovalce, ampak organizatorji so opravili odlično delo. Včeraj je bila tekma enkratna, danes pa je narava žal pokazala malo hujši obraz. Delavci delajo usklajeno in zelo dobro, v bistvu so storili čisto vse, kar je možno, da se čim bolje pripravi snežna površina, ampak padavine so velika težava. Sneg otežuje vidljivost. Jim ne zavidam, sploh tistim ne, ki prihajajo z visokimi štartnimi številkami, uvrstitev v finale s številko nad 40 je že praktično misija nemogoče," je dodal.

Sicer ga je zanimala predvsem postavitev, koliko se je spremenilo v zadnjih letih. "Nekih bistvenih razlik ni, zdelo pa se mi je nekoliko preveč preprosto postavljeno. Mislim, da bi morali postavljati zahtevnejše postavitve v slalomu, kajti s tem pridejo do izraza tekmovalci, ki znajo tehnično še bolje smučati ali pa tudi taktično na nekaterih delih. Zdaj je res postalo kar tako zelo šprintersko vse skupaj, super je za gledati, ker so razlike med tekmovalci majhne, je pa nekoliko težje narediti kakšno veliko prednost," je razmišljal nekdanji zmagovalec Pokala Vitranc, ki je tam slavil na njegovi 38. izvedbi, leta 1999.

S krpo v rokah

Tokrat je bil Štefan Hadalin edini slovenski predstavnik v finalni vožnji, ki pa je po napaki v zgornjem delu v zahtevnih razmerah zdrsnil s 17. na 25. mesto. V takih pogojih so se dodobra namučili tudi delavci na progi.

V precej težkih razmerah je bilo treba gor in dol voziti količke, mreže, blazine. Za vsakim tekmovalcem so morali s krpo očistiti vratca. Ko količek namreč udari ob tla, se nanj prime veliko snega, preden odskoči nazaj, in ko ga naslednji tekmovalec udari s palico, mu ta sneg odnese direktno na steklo smučarskih očal.

Padalo je precej v skladu z vremenskimi napovedmi, ampak do zadnjega niso vedeli, kakšna bo količina, so pripovedovali po koncu. In nazadnje se je te kubature po celotni površini terena kar nabralo. V taki situaciji na dan tekme ne moreš na progo poslati ratraka, zato so sneg odstranjevali s smučmi in lopatami. Čeprav so novozapadli sneg sproti odstranjevali, je tako hitro padal, da se je vseeno nabiral. Preparacija proge je bila narejena že prej, a ko čez pade sneg, pa čeprav ga je samo 10 centimetrov, trdota ledu popusti in proga se zmehča, so pojasnjevali "metanje" tekmovalcev po luknjah na strmini, ki je bila še pred kratkim pravi beton.

Te zgodbe so sicer že vajeni, saj običajno ravno okoli Pokala Vitranc dobijo marčevsko pošiljko snega. In tudi letošnjega so končali mokri in utrujeni, a zadovoljni.

Že vsi mogoči scenariji

Tak je bil v cilju tudi Srečko Medven, generalni sekretar organizacijskega komiteja Pokala Vitranc: "V vseh teh letih smo poskusili že vse kombinacije, dobro vreme, slabo vreme, letos so nam dali zraven še covid. Kar se tiče financ, vedno delamo tako, da ne porabimo več, kot imamo. Stroški bodo nekaj manjši zaradi izpada gledalcev, nekaj višji zaradi covida, ampak mislim, da imamo vse pod kontrolo in bomo šli letos skozi z neko ničlo," je potegnil črto pod 60. izvedbo tekmovanja.

Čeprav se bo epidemija odrazila na ekonomiji, je Medven prepričan, da Pokal Vitranc v nobenem primeru ni ogrožen, saj so tudi v zadnjih dveh dneh dokazali, da lahko tekmo organizirajo v vseh pogojih. "Znova smo dokazali, da imamo odlično ekipo na vseh področjih, ki je sposobna izpeljati tekme v vseh vremenskih razmerah in ob vseh drugih zahtevah, kot je letošnja pandemija," je zaključil sogovornik.